Vojna, ki je ni

Ne, zmage v boju proti terorizmu ne more biti. Vse dokler obstajajo trenja, spori med različno močnimi akterji znotraj držav, med različnimi ideologijami, verskimi ločinami in podobno. In glede na zgodovino človeštva… Bodimo realisti. Terorizem je nekaj, s čimer že dolgo živimo. Vedno znova se zapletamo med ravnoteženjem razlogov za terorizem, empatije do žrtev in predvidevanjem morebitnih posledic za družbo, okolje ter vrednotenjem ukrepov, ki bodo sledili. Evropa precej dobro pozna pogojno rečeno dejanja »gentlemanskega terorizma«, torej tistega, ki se vnaprej napove in kjer je v ospredju predvsem sporočilo: “Tu smo in se borimo za to in to.” Sodobni terorizem ve, da z gosposkimi manirami ne bo sporočila oziroma se bo “kakovost” tega sporočila merila v skladu s številkami.

Represija navadno povzroča dodatno frustracijo, s čimer postane dodatna referenca za poglabljanje upora. Po drugi strani pripomore k večji prepoznavnosti ideje. Vojne proti terorizmu so bolj kot kaj drugega medijski spektakel. A medijska realnost je pač taka, da nikakor ne more biti zgolj enosmerna in v tem smislu nadzorovana. V njem gledanost služi obema stranema predvsem v smislu širjenja sporočil.

Napoved vojne proti terorizmu je napoved udrihanja z vojaško silo po nečem, kar se napaja s propagando, tudi z realnostjo, in česar v formalnem smislu obstoja s sedežem, ozemljem ali čem podobnem ni. Morebitna odpoved vojne proti terorizmu s strani Bele hiše in prehod na realnejše, obveščevalne in kriminalistične vidike boja, k čemur priporoča tudi korporacija Rand – malce pozno, ne? -, je pristop, ki ga uporabljajo varnostne službe po Evropi. Dejstvo je, da obstaja ogromna razlika med delovanjem državnih in nedržavnih akterjev v mednarodni skupnosti. Državni akterji si ne morejo brez posledic (v normalnih okoliščinah) ali vsaj zgražanja privoščiti premočrtnega krnenja pravic, etičnih načel in zakonov, medtem ko etika ali zakoni kriminalcev ne zavezujejo. Vsi pristopi veljajo.

Terorizem je zelo močno orožje šibkejših, saj rani tam, kjer so države najšibkejše in kjer ne morejo imeti popolnega nadzora. V civilni sferi prebivalstva. Prav ta sfera je tudi tista, v kateri se finančne transakcije med posamezniki in skupinami najlaže prikrijejo. A obžalovanja in izrazi sožalja ne bi smeli onemogočiti razprave o razlogih za skrajne pristope in terorizem. Ne glede na to, kaj si kdo zasluži, je reševanje sporov in trenj še vedno najprimernejši pristop k umirjanju družbenih trenj.