Veliko hrupa za nič

Lani poleti je v neformalnem pogovoru med kolegi nek evropski uradnik v Jeruzalemu brez večjih ovinkarjenj dejal, da je denarja za obnovo Bližnjega vzhoda vedno dovolj. A zgolj za projekte, na katere lahko postavite zastavo in zapišete, da ste ga financirali. Vse drugo, kar bi vodilo v resnejšo obnovo, torej v krepitev civilne družbe, izobraževalnega sistema, trgovanja pa je večkrat v likvidnostnih škripcih. In v Ramali je novih stavb ogromno. Pri čemer – kot se zdi – pravega interesa za podobno nasprotovanje Izraelu kot veje iz Gaze, ni čutiti. Torej je že v tem smislu denar za infrastrukturo veliko bolj varen, kot je v drugem delu – v neskončnost prihodnje – palestinske države. Nameniti pet milijard dolarjev za območje, kjer večino sfer obvladuje Hamas, s katerim mednarodna skupnost nima stikov, je skorajda loterija, ki skuša predvsem pomiriti slabo vest. Tveganje, da ne bo vsaka nova zgradba, ne glede na zastavo na njej, končala v ruševinah kar kliče po zagotovilih in ukrepanju.

V obdobju finančno gospodarske krize je vsak milijon vreden veliko več. Ob tem je treba poudariti, da je za ameriško gospodarstvo, ki vedno znova preseneča z odkrivanjem globin krize, približno milijarda za Gazo, težavna odločitev. A ZDA že vedo, da delujejo v lastnem interesu. Vedno so in vedno bodo. Le še Izrael morajo prepričati, da so nekatere odločitve, ki se morda zdijo kontraproduktivne, lahko tudi v njegovem interesu. Dejstvo je, da bo vsaka ameriška vlada naklonjena Izraelu, odklon od take politike bi bil v neskladju z dolgoletno strateško usmeritvijo, pri čemer bi pod vprašaj postavili celotno zdajšnje ravnotežje na Bližnjem vzhodu. Kar počne ministrica Clintonova je “kupovanje zaupanja” na eni strani ter krepitev položaja za morebitnega poštenega posrednika v sporu, v katerem se bo očitno Netanjahujeva vlada soočila z dokajšnjo odločenostjo ZDA, da trenutne razmere premakne z mrtve točke. Tudi stiki s sirskimi oblastmi dajejo videz, da je na delu morda nova politika do te regije, se pravi širša, vključujoča ter bržčas tudi zaradi manjše gospodarske moči ZDA bolj konsenzualna.

Še en dokaz za to je za zdaj tiho sporočilo Rusiji, da je Washington pripravljen opustiti protiraketni ščit, ki je namenjen predvsem soočenju z grožnjami iz Irana ali Severne Koreje. Tako so včerajšnje dogme postale predmet pragmatizma. Koliko je k temu pripomogla finančno gospodarska kriza je težko ovrednotiti, a med projekti, ki jih v Pentagonu črtajo so predvsem tisti, ki z vidika varnosti niso najbolj nujni. V tem, finančnem pogledu je obljuba Gazi v višini petih milijard dolarjev vredna toliko, kolikor ima zagotovil, da ne bodo zelenci končali v pepelu. Brez tovrstnih zagotovil je zbiranje denarja v posmeh tako tistim, ki ga priskrbijo, kot tistim, ki jim je namenjen.