Vasle: Vse potrebne reforme bi morali sprejeti že pred leti

To priznava prvi mož Urada za makroekonomske analize in razvoj (Umar) Boštjan Vasle. Takrat preprosto ni bilo mogoče najti širšega družbenega soglasja za sprejem reform. Ta hip Slovenija najbolj potrebuje trezen razmislek na vseh straneh in zavedanje, da drugače ne gre. "Upam, da se bo na koncu le našel dogovor," opozarja Boštjan Vasle.

Pred dobrim letom ste mi v intervjuju zatrdili, da smo v Sloveniji vedeli, da se razmere slabšajo, pa je bilo premalo narejenega, kaj menite o zdajšnjem gospodarskem trenutku v Sloveniji?

Od takrat so se gospodarske razmere še nekoliko poslabšale, počasi vstopamo v naslednje leto, ko bomo znova opazili upad gospodarske aktivnosti. Ne samo to, tudi v širšem evrskem območju se gospodarska aktivnost ne izboljšuje, napovedi se še naprej znižujejo. Še na začetku letošnjega leta so mednarodne finančne ustanove napovedovale enoodstotno gospodarsko rast, zdaj so napovedi bliže nič odstotkom (0,2 oziroma 0,3 odstotne točke) v prihodnjem letu, kar seveda tudi otežuje gospodarski položaj v Sloveniji.

Okrevanja torej še ne moremo pričakovati.

Ne, tako letos kot tudi prihodnje leto pričakujemo upad gospodarske aktivnosti in seveda šele v letu 2014 bi lahko na temelju nekaterih močnih predpostavk, ki vključujejo ureditev razmer znotraj evroobmočja oziroma evropskega gospodarstva in da nam v Sloveniji uspe konsolidirati svoje javne finance, pričakovali prve pozitivne znake tudi pri nas.

Vse to je seveda hipotetično, res na podlagi verodostojnih kazalnikov, ampak upadanje ratinga Slovenije je drastično poskočilo po lanskem junijskem neuspehu reform na referendumu. Na pogajalski mizi sta zdaj pokojninska reforma in reforma trga dela, po svoje popravni reformni izpit, vse se nekako ponavlja kot zgodovina. Vsi so si edini, da so reforme nujne in potrebne, ampak tako delodajalci kot tudi delojemalci z njimi nikakor niso zadovoljni, se vam ne zdi?

Letos se je zgodila pomembna novost, dosegli smo dogovor med vlado in socialnimi partnerji glede Zujfa (Zakona o uravnoteženju javnih financ), prvič v sodobni slovenski zgodovini so tudi socialni partnerji spoznali, da je treba nekaj nujno spremeniti. Tudi plače v javnem sektorju so se znižale in še nekaj drugih konkretnih ukrepov je bilo sprejetih. Po mojem je ta hip vsaj glede pokojninske reforme mogoče najti soglasje, saj razlike niso tako velike, kot se kaže na površini. Ta del vladnega programa je mogoče izpeljati z vladno časovnico.

Bolj trd oreh je reforma trga dela, kar priznavajo tudi socialni partnerji, pogajalska znamenja pa tudi niso najbolj spodbudna. Niso redki, ki vladi očitajo, da želi tudi to reformo na hitro spraviti pod streho in da premalo prisluhne argumentom socialnim partnerjem.

Jaz mislim ravno nasprotno. Razmere, ki jih imamo, globok upad gospodarske aktivnosti in seveda močno poslabšanje razmer na trgu dela, ne nazadnje zelo otežen dostop Slovenije do novih virov financiranja so prav posledica tega, da se ekonomska politika na težave ni odzvala pravočasno. Vse reforme, o katerih se danes pogovarjamo, bi morali sprejeti že pred leti, če bi jih, bi bile danes makroekonomske razmere precej drugačne in bolj primerljive z drugimi.

Nam zdaj teče voda v grlo?

Zdaj smo v položaju, ko brez teh reform zelo, zelo težko sodelujemo na mednarodnih finančnih trgih, zato je tudi razumljiv dodaten pritisk, da jih sprejmemo hitro.

Ampak to je, kot že rečeno, popravni izpit glede na lanski referendumski potop reformnega svežnja Pahorjeve vlade, ta se je prav zato morala posloviti, imeli smo prve predčasne volitve.

O svežnju reform smo prvič govorili že v letih 2005 in 2006, takrat je bil pripravljen celovit paket reform za gospodarski sistem, trg dela in reform, nanašale so se na pričakovano staranje prebivalstva, in takrat je bil z današnje perspektive pravi čas, da bi jih sprejeli.

Zakaj se to ni zgodilo?

Razmere, tako se je izkazalo, niso bile prave in ekonomistom, ki smo se zavedali nujnosti teh reform, že na prvi stopnji ni uspelo prepričati politike in tudi drugih socialnih partnerjev. Preprosto ni bilo mogoče najti širšega družbenega konsenza za sprejem reform.

Zdaj so razmere žal drugačne, neprimerljive s takratnimi konjukturnimi časi, v napovedi jesenskih gospodarskih gibanj ste popravili številko o gibanju bruto domačega proizvoda, ne bomo imeli (spomladi letos) napovedanega skoraj enoodstotnega skrčenja gospodarske aktivnosti, ampak lahko v letu 2012 pričakujemo upad za dva odstotka. Tudi sosednja Hrvaška naj bi letos imela manj drastičen (enoodstoten) upad BDP …

Če pogledamo vse države EU (27 članic, op. p.) in kaj se je z njihovo gospodarsko aktivnostjo dogajalo v obdobju krize, ugotovimo, da je po prvem polletju tega leta v primerjavi s koncem leta 2008 samo ena država, Grčija, v kateri je bil upad gospodarske aktivnosti večji kot pri nas. To jasno kaže, da je del težav, ki jih imamo ta hip, posledica gospodarske krize, precejšen del pa izvira iz našega okolja in strukture našega gospodarstva, ki se mu ni uspelo prilagoditi na spremenjene smernice v svetu.

Statistiko in napovedi si številni razlagajo zelo različno. Nekateri sindikalisti, Janez Posedi iz Pergama, pa tudi nekateri politiki vam očitajo, da poskušate z jesensko napovedjo gospodarskih gibanj pritiskati na socialne partnerje v procesu sprejemanja reform pa tudi nekaterih drugih ukrepov – državnega holdinga in slabe banke, ki naj bi reševala bančni steber.

Mi pri svojih napovedih vedno izhajamo iz preglednih domnev, ki smo jih povzeli po tujih finančnih ustanovah, ko napovedujejo dogajanje v mednarodnem okolju, drugi del domnev pa se nanaša na domače okolje. Upoštevali smo veljavne makroekonomske politike in smernice v prvi polovici tega leta. Upam, da je naša napoved realistična, v preteklosti se je izkazalo, da nismo vedno napovedali natančne številke, smo pa vedno zadeli smer, v katero se bo gibalo gospodarstvo. Tudi Banka Slovenije in Mednarodni denarni sklad Sloveniji napovedujeta enako, za letos upad gospodarske aktivnosti, ki naj bi se nadaljeval tudi v prihodnjem letu, po tem pa je mogoče, da bo slovensko gospodarstvo začelo okrevati. Makroekonomsko stanje Slovenije ta hip je skrb zbujajoče.

Ko govoriva o težkem aktualnem slovenskem trenutku, o nujnih reformah, teh ne zavračajo niti delojemalci niti delodajalci, pa kar ni in ni dokončnega soglasja o njih niti v sami koaliciji (Desus glede usklajevanja pokojnin v prihodnjih dveh letih, op. p.), vsi deležniki pa ne najdejo prave, če hočete, politične volje za dosego soglasja. Vaš komentar?

Ne morem komentirati stališč različnih strank oziroma njihovih prvakov, dejstvo pa je, da smo v Sloveniji tradicionalno nenaklonjeni spremembam in smo dolga leta vztrajali pri politiki majhnih sprememb, ki se je na koncu izrodila v politiko ohranjanja dosedanjega stanja.

Kaj je za vas kot makroekonomista v tem trenutku največja slovenska težava?

Nimamo samo ene, ampak več težav. Tudi na podlagi naših analiz so se skozi leta izkristalizirale tri težave Slovenije: prva je seveda dejstvo, da je naše gospodarstvo majhno, da smo majhen trg in smo ključno odvisni od svojega izvoza. Ta ključni kazalnik naše konkurenčne sposobnosti pa jasno kaže, da smo vse manj konkurenčni, kar pomeni, da nas ekonomije, s katerimi tekmujemo, izrinjajo. Konkurenčnost je nujna, če želimo, da zaženemo gospodarstvo in znova doživimo gospodarsko rast. Druga težava je staranje prebivalstva, jasno je, da se ne staramo samo mi, ampak pri nas imamo na eni strani hitro starajoče se prebivalstvo, na drugi strani sisteme socialnega zavarovanja, ki so bili vzpostavljeni v drugačnih razmerah, ob pričakovanju krajše življenjske dobe. Če teh sistemov ne bomo prilagodili, pokojninskega in na primer tudi zdravstvenega, bomo imeli stalne pritiske na javne finance, na državno blagajno in tako ne bomo rešili, po mojem mnenju, tretje velike težave, ki jo imamo, težave vzdržnosti javnih financ.

Vaša pričakovanja za prihajajoče leto? Oživitve gospodarske aktivnosti ne napovedujete, lahko pričakujemo še več stečajev, vse več brezposelnih?

Vse je odvisno od tega, kakšni bodo na koncu ukrepi, kaj bo s predvidenimi reformami in drugimi ukrepi. V tem trenutku ob predpostavki, da ne bo bistvenih sprememb, lahko pričakujemo, da bo gospodarska aktivnost še bolj nazadovala, povečalo se bo število brezposelnih ob novih stečajih podjetij …

Kaj to pomeni v letu 2013? Sto dvajset tisoč ljudi brez dela, še več?

Če se bodo nadaljevale zdajšnje politike in praksa, se lahko po naši oceni število brezposelnih z okoli sto deset tisoč poveča še za deset tisoč brezposelnih.

Verjamete v sprejem reform, gospodarski zagon gospodarstva in večjo konkurenčnost naših podjetij?

Upam, da se bo na koncu le našel dogovor, da bo večina predvidenih nujnih stvari sprejetih, to se namreč v tem trenutku zdi edina pot, po kateri lahko pridemo iz krize.

Kaj Slovenija trenutno najbolj potrebuje?

Zagotovo trezen razmislek na vseh straneh in zavedanje, da so se resnične možnosti izbire zelo zožile, nimamo jih več veliko, na tem pa se morajo izpeljati spremembe, ki lahko spodbudijo gospodarsko aktivnost.