Aleš Žužek

Četrtek,
7. 11. 2013,
22.20

Osveženo pred

8 let, 10 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

Četrtek, 7. 11. 2013, 22.20

8 let, 10 mesecev

Urban Vehovar: Država je izgubila glavo

Aleš Žužek

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3
Čez deset let smo lahko ena od najrevnejših držav srednje Evrope. Lahko propademo kot politična in gospodarska skupnost. Že zdaj smo domala izgubili svojo suverenost, opozarja Urban Vehovar.

Sociolog Urban Vehovar je profesor na pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem. Z njim smo se v drugem delu intervjuja pogovarjali o brezposelnosti, višanju in uvajanju novih davkov ter črnih gradnjah.

Slovenijo po jesenski napovedi Evropske komisije prihodnje leto čaka krčenje gospodarstva (edina država v EU poleg Cipra), leta 2015 bo sicer imela rast, vendar bo to najmanjša rast v EU. Zakaj se nam to dogaja, kje so vzroki? To je pričakovano. Ernst & Young nam za prihodnje leto napoveduje še bistveno večji upad – kar triodstotni. Vendar bomo tudi po tem, ko bomo leta 2015 morebiti dosegli rast, še vedno drsali po dnu od deset do 15 let. Tisti del slovenskega gospodarstva, ki ustvarja višjo dodano vrednost, je namreč premajhen, da bi poganjal vso slovensko družbo. V Sloveniji imamo dvojno gospodarstvo. Na eni strani imamo velik delež neučinkovitih gospodarskih subjektov, ki so po večini v državni oziroma paradržavni lasti, na drugi strani pa majhen delež gospodarstva, ki ustvarja višjo dodano vrednost.

Kot kažejo podatki, so tuji lastniki v Sloveniji bistveno bolj učinkoviti kot slovenski. Podjetij v tuji lasti je v naši državi okoli 1,6 odstotka, ustvarjajo pa kar 25 odstotkov vsega dobička slovenskih podjetij. To pomeni, da imajo velika paradržavna podjetja zanemarljive dobičke, in sicer zaradi nesposobnih menedžerjev in organiziranega plenjenja v družbah.

Dokler ne bomo teh podjetij privatizirali ali dobili zanesljivih slovenskih lastnikov, se ne bo nič spremenilo. Mi sploh še nismo začeli prenove upravljanja teh podjetij. Ko se bomo tega lotili, bo trajalo dolgo časa. Lahkih rešitev ni.

V obdobju tranzicije smo naredili velike napake. Plenilske elite so želele ovirati privatizacijo. Bile so tesno povezane tako z levimi kot desnimi političnimi strankami, ki so nastavljale politično imenovane predstavnike uprav in nadzornih svetov, ti so skrbeli za izčrpavanje podjetij s tem, da so sklepali posle s tistimi podjetji, ki so imela povezave s politiko. Pri teh poslih so podpisovali pogodbe v vrednostih, ki so bile trikrat ali štirikrat višje od realnih.

Ekonomistka Polona Domadenik je izračunala, da je od leta 2000 do 2006 v paradržavnih podjetjih s politično okuženimi člani uprav in nadzornih svetov nastalo do 1,5 milijarde evrov škode. Če upoštevate še obdobji v letih 1990‒2000 in 2006‒2013, lahko govorimo o štirih do petih milijardah ukradenega denarja iz paradržavnih podjetij.

Brezposelnost se bo prihodnje leto zvišala na 11,6 odstotka, veliko mladih je brezposelnih. Kaj bi morala storiti Slovenija, da bi znižala stopnjo brezposelnosti in ponudila perspektivo mladim? Mladi bodo žrtev teh 20 let krize, 20 izgubljenih let. Ni nujno, da bomo ta položaj razrešili pozitivno. Čez deset let smo lahko ena od najrevnejših držav srednje Evrope. Lahko propademo kot politična in gospodarska skupnost. Že zdaj smo domala izgubili svojo suverenost.

Mladi bodo še dolgo v izjemno težkem položaju. Izobraževalni sistem proizvaja preveč diplomirancev na ravni univerz, zlasti preveč diplomirancev v humanistiki in družboslovju. Izobraževalni sistem proizvaja brezposelnost. Iz leta v leto bo zato več nezaposlenih diplomiranih humanistov in družboslovcev.

Industrija ima po drugi strani na primer veliko potreb po kovinarjih, vendar tega profila delavca na trgu dela ni dovolj. Vsi mladi v Sloveniji mislijo, da morajo iti študirat. V Nemčiji, na Danskem ali v Avstriji se polovica mladih odloči za poklicne, strokovne šole, pri nas je takih le 25 odstotkov.

Je dvig davkov, uvedba novih davkov prava pot? Ali če vprašam drugače: varčevanje v javnem sektorju ali dvig davkov, kaj je boljše? V Sloveniji imamo najvišje davke in prispevke na plače, na drugi strani pa nizke davke na kapitalske dobičke. Ni dvoma, da primanjkuje denarja v državni blagajni. Stroške države, države blaginje, lahko financirate s pobiranjem davkov.

Ker imamo v Sloveniji majhne dobičke podjetij, iz te postavke ne moremo veliko prinesti v državno blagajno, zato imamo visoke davke na plače. Takoj ko imate več kot 1.200 evrov plače, boste izjemno davčno obremenjeni. Srednji razred v Sloveniji plačuje socialno državo. Če imate malo priliva v državno blagajno, si morate izmisliti nove davke.

Vprašati pa se moramo, ali sploh imamo celovito davčno politiko. Zakaj obremenjujemo srednji razred, zakaj država ne poišče ljudi, ki so iz teh državnih podjetij v zadnjih 20 letih počrpali nekaj milijard evrov? Država na eni strani skrbi za interese skritih elit, skritih upravljavcev družbe, financ in gospodarstva, po drugi strani pa nesorazmerno obremenjuje nižje sloje in srednji razred.

Postali smo tako rekoč nesposobni, da bi upravljali sami sebe, da bi upravljali družbo za skupno dobro. Opravka imamo z gasilskimi politikami. Država je izgubila glavo, nima več smeri, saj ne ve, kam gre. Položaj je grozljiv. Dokler država ne bo obračunala s plenilskimi omrežji, ne bomo spremenili ničesar. Ne jemljemo bogatim, jemljemo revnim – to je Slovenija zadnjih let.

Dolgoletna tema medijev so tudi črne gradnje. Pred dnevi so tako domačinu v Triglavskem narodnem parku porušili črno gradnjo, ta hiša je zanj pomenila streho nad glavo, na drugi strani pa so se izvlekli nekateri črnograditelji, ki so bolj družbeno vplivni. Se pri rušenju črnih gradenj vzpostavlja pravilo: če si reven in nimaš vpliva v družbi, ti bomo črno gradnjo porušili, če si bogat in vpliven, pa se lahko izvlečeš? V Sloveniji nadzorne inštitucije – od policije, tožilstva do inšpekcijskih služb – ne delujejo, kot bi morale. Zakaj inšpekcija ne more nadzirati tako rekoč suženjske delovne sile v gradbeništvu? Imamo veliko poštenih inšpektorjev, bojim pa se, da je imela politika veliko vpliva pri kadrovanju v inšpekcijske službe. Ti inšpektorji so potem odvisni od nosilcev politične moči na lokalni in državni ravni.

Kaj se je zgodilo, da smo v zadnjih 20 letih spodkopali potencial za nadzor nad nosilci moči? Ali sploh še imamo pravno državo? Ali velja enakost pred zakonom? Po mojem mnenju to kaže, da nimamo več pravne države. Imamo dva pravna sistema – en velja za elite, drugi velja za tiste spodaj.