Trezni v Davosu

Neoliberalni gospodarski sistem, ki so ga udeleženci poznali in slavili je v težkih škripcih. Mrtev še zdaleč ni. Ker bi ga v tem primeru bržčas morali znova obuditi. A vstajenje korigiranega neoliberalnega gospodarskega režima za tokratni Davos še ni na dnevnem redu. Osrednje vprašanje namreč je, kaj lahko vaš najljubši politik stori za vas in koliko vas bo državno posredovanje stalo.

Davos naj bi v prihodnjih dneh ponudil sedeže v prvih vrstah za državnike, ki se v obdobju gospodarske krize, ki lomasti po svetu, opredeljujejo kot rešitelji svobodnega trga. S koraki nazaj v nadzor in regulacijo ter z nacionaliziranimi težavnimi podjetji, so v gospodarskih sferah nadomestili »svobodnotržne« bančnike in gospodarstvenike. A padec vlade na Islandiji ponuja državnikom prikaz, da tudi politika ni imuna na kritike glede posledic krize v realnih sektorjih.

Če lahko iz zadnjega obdobja Busheve vladavine izluščim nekaj treznih misli, so te povezane predvsem z zavračanjem protekcionizma, navkljub temu, da je v nasprotju s svetim republikanskim prepričanjem o “majhni vladi” vstopil v gospodarsko sfero socialnega in državnega. Storil je pač tisto, kar je bilo nujno. A v prihodnjem gospodarskem razvoju bo podobno nujno tovrsten način reševanja podjetij ovrednotiti z napredkom samih gospodarskih panog. Majhna ali velika vlada. Uspešnost politike se bo merilo zgolj s tem, ali zagotavlja ustrezen prostor gospodarstvu. In zgolj po tem bomo lahko merili denarno požrešne ukrepe, s katerimi se likvidnostnih težav lotevajo po Evropi in v ZDA.

Vrhunska politično-gospodarska predstava v Davosu je delno uvertura v aprilsko srečanje skupine držav G20, ki si prizadeva za nekakšno kvaziregulacijo mednarodnih finančnih in gospodarskih tokov. Ne glede na to, da se na kratki rok politiki lahko proslavijo s sprejemanjem dragih ukrepov, bodo že na srednji rok morali prepustiti žezlo gospodarske rasti v državah tistim, ki jo lahko ustvarijo. Neoliberalne vrednote so v obdobju, ko podjetja tudi pri nas skrajšujejo delovne dni ter krčijo proizvodnjo, na krepki preizkušnji. Politiki, ki te vrednote zagovarjajo, jih težko upravičijo ob napovedih odpuščanj in za ohranitev vodilnih položajev nujni solidarnostni retoriki. Zaupanje v trge je omajano, v določenih delih povsem zamrznjeno. Ne glede na to, da se politika in centralne banke trudijo, so tudi pričakovanja dokaj negativna. Davos je v tem pogledu pomembna priložnost za resne, trezne predloge, ki bi morali presegati zdajšnje krizne ukrepe in verodostojno ovreči pričakovanja, češ da bo 2009 še težje kot leto poprej.