"Te rada imam, ti pisanico dam"

Seveda pa obstajajo tudi drugačni, tisti izpihani in umetelno okrašeni, ki jih raje kot pojemo v regratovi solati, shranimo za spomin. S prav takšnimi se ukvarja tudi Slavica Veselič Trdič iz Pribincev blizu Adlešičev v Beli krajini. Slavica je predstavnica peščice Belokranjk, ki še vedno ohranjajo velikonočno tradicijo izdelovanja velikonočnih pisanic in drsank. Zakaj peščice? Ker že pogled na bogato založene prodajne police s cenenimi umetnimi pirhi v trgovskih središčih da slutiti, da se ročno delo ne izplača in da je zaslužek bržkone skromen. A Slavica pravi, da se ne pritožuje. Dela ima dovolj, povpraševanje turistov je prisotno vse dni v letu.

Prva pri devetih Oseminštiridesetletna Slavica je svojo prvo pisanico izdelala pri devetih letih, danes je prava mojstrica, kar dokazuje tudi 1. nagrada Slovenskih novic, ki jo je za drsanko s starinskimi adlešiškimi vzorci prejela pred sedmimi leti.

Mirna roka in potrpežljivost Slavico Veselič Trdič smo obiskali v dneh pred veliko nočjo ali vuzemom, kot prazniku rečejo domačini, in jo pospremili skozi vse ključne faze izdelave. "Za to delo moraš imeti mirno roko in biti moraš potrpežljiv," razlaga, medtem ko s fotografinjo oprezava za vsakim njenim (skorajda že refleksnim) gibom. Bodisi je to del s "pisačem" bodisi z običajnim olfa nožem.

Pisanice v črno-belo-rdečih kombinacijah Zgodovina izdelovanja pisanic, značilnih za Adlešiče in okolico, sega v daljno leto 1832. Pisanice so najprej barvali zgolj v naravnih barvah s čebulnimi olupki, žafranom, češminom, češnjevim in hrastovim lubjem, z uporabo umetnih barv po drugi svetovni vojni pa so tudi pisanice postale bolj barvite. Značilen črno-bel kontrast so nadomestile črno-belo–rdeče kombinacije z značilnimi belokranjskimi vzorci, kot so kvadrati, trikotniki, črte, krogi, vejice in steljice. Nobena redkost niso niti napisi v stilu Te rada imam, ti pisanico dam, Pisanica rdeča, ljubezen goreča, V spomin, Veseli vuzem, in podobno … Slavica si vzorcev ne skicira, temveč jih izrisuje po inerciji, nekaj črpa iz literature, nekaj si jih izmisli sama.

Za izdelavo pisanice potrebuje posebno leseno pisalo s pločevinastim lijakom (po domače mu rečejo pisač), čebelji vosek, ogenj, krep papir in tekstilno barvo. Čebelji vosek vloži v pisač, ga segreje nad ognjem in s tanko sledjo voska riše po jajčni lupini. Ko se vosek topi, na jajcu pušča sled. Preprosto, ni kaj. Sledi namakanje jajc v vodi z rdečim krep papirom, ki jajca obarva rdeče, sušenje in dopolnjevanje prvotnega vzorca. Po kopeli z rdečim krep papirjem s pisačem zariše še po rdeči površini in jajce namoči v vodo s črno tekstilno barvo in kuha vse do vretja. V vreli vodi se vosek stali in odstopi, s tem pa tisti del, ki ostane nepopisan, postane črn. Ker pa pisanica ni popolna brez leska in volnenega dodatka, ga na koncu premaže z oljem ali slanino in skozenj povleče rdečo volno s cofom.

Drsanke: uspe le vsaka peta Drugi značilni belokranjski velikonočni simbol so drsanke, ki v primerjavi s pisanico zahtevajo še enkrat več časa. Izvirajo iz obdobja med obema vojnama, ko umetnih barvil ni bilo ravno v izobilju in so jajca barvali s prekuhavanjem v čebulnih olupkih, in so značilne predvsem za območje Metlike. Ime drsanka izhaja iz drsanja po jajčni lupini, med katerim s posebnim nožkom (Slavica to počne z olfa nožem) praskajo različne vzorce. V povprečju uspe le vsaka peta, kar zgovorno priča o krhkosti jajčne lupine in zahtevnosti dela.

Morda prihodnje leto … Za letos smo morda že prepozni, a če bi se od bliskovitega barvanja jajc v umetnih barvah radi vrnili k starim naravnim metodam, vam je zgornji video lahko v precejšnjo pomoč …