Četrtek, 4. 12. 2014, 15.45
8 let, 8 mesecev
Stane Zore: Kot otrok še za škofa nisem vedel, kaj šele, da bi sanjal o tem (video)
Kamničan Stane Zore, sin rudarja in kmetice, je frančiškan postal, kot pravi sam, ker je imel preveč časa. V gimnazijskih letih je moral namreč na avtobus iz Kamnika v Sele čakati dobro uro, ki sta jo s sošolcem izkoristila tako, da sta začela ministrirati pri frančiškanih. Sam je frančiškan že 30 let, prihodnje leto bo obhajal tudi 30. obletnico mašniškega posvečenja. Po daljšem kaplanskem stažu je kot duhovnik deloval na Brezjah, Sveti gori in nazadnje na Tromostovju. Na letošnji god svetega Frančiška Asiškega ga je papež Frančišek imenoval za ljubljanskega nadškofa, posvečen in umeščen je bil 23. novembra. Z novo službo je moral opustiti predsedovanje Konferenci redovnih ustanov Slovenije.
Nocoj je Miklavžev večer, ki se ga najbolj veselijo otroci. Kakšni so vaši spomini na ta večer? Mislim, da so zelo podobni spominom vsakega otroka. Vedno smo sporočali Miklavžu, kaj si želimo, seveda smo bili v svojih željah takrat razmeroma skromni in je bilo že vse, kar nam je prinesel, nekaj lepega. Spominjam se tudi, kakšen nemir nas je prevzel v tistem večeru in kako smo čakali, da bi ga zalotili pri njegovem prinašanju daril, a nam nikoli ni uspelo, vedno smo prej zaspali. Smo se pa zelo zgodaj zbudili in šli takoj pogledat pehar, v katerem je bilo vedno kakšno presenečenje. Skratka, eno veliko veselje in pričakovanje, hkrati pa skromnost, če primerjam z današnjim časom.
Ste si takrat predstavljali, da boste tudi sami enkrat v rokah držali škofovsko palico? (smeh) Takrat pravzaprav za škofa še vedel nisem, v tistih prvih otroških spominih, kaj šele kaj drugega. Nisem, nisem.
Pred dvema mesecema ste bili imenovani za novega ljubljanskega nadškofa, posvečeni in umeščeni ste bili pred dobrim tednom. Kako se počutite kot nadškof? Učim se. Hvala Bogu, da imam ob sebi dobre ljudi. Zlasti moram pohvaliti nadškofijskega tajnika, ki je vpeljan v to delo in mi odkriva različne skrivnosti, na katere je treba paziti pri moji službi. Počutim se na začetku. Dobro se spomnim tiste modre misli: ko prideš na vrh gore, se začneš vzpenjati. Skratka, na vsakem cilju si znova na začetku.
Ste prvi redovnik v 500-letni zgodovini ljubljanske nadškofije, ki je postal škof. Kako odslej nastopate, kot redovnik ali škofijski duhovnik? Danes ste v duhovniških oblačilih, vas bomo v redovniških še videli? Tu moram nekoliko popraviti vašo trditev. Nisem prvi frančiškan škof v ljubljanski škofiji, pač pa je bil na prelomu 15. in 16. stoletja že neki frančiškan ljubljanski pomožni škof, Mihael Kumer ali Kumar, različno pišejo njegov priimek. Tako da so frančiškani že bili v tej vlogi služenja v ljubljanski nadškofiji. Pa tudi drugi redovniki so bili v tej službi: tako zdajšnji kardinal Rode kot nadškof Stres sta bila lazarista. Res pa je, da to ni pogosto. Kar zadeva mene, sem še vedno frančiškan, še vedno bom zapisan v frančiškanskih statistikah, hkrati pa sem član ljubljanske nadškofije in bom oboje. Tudi po obleki bom oboje, najbrž večkrat v duhovniški obleki, pa tudi v frančiškanskem habitu bom še.
Kaj menite, da je papež Frančišek, znan po skromnosti in pravičnosti, želel sporočiti Cerkvi na Slovenskem, ko je za ljubljanskega nadškofa imenoval preprostega redovnika? Je povezava med vašim redom in njegovim imenom zgolj naključje? Mislim, da je njegova odločitev za to, da si je izbral ime Frančišek, znamenje njegove želje, na kakšen način želi voditi Cerkev. Da želi v tej drži morda nekako posvojiti način svetega Frančiška, ki je šel k ljudem in jih nagovoril tam, kjer so bili, in takšne, kakršni so bili. Tu lahko vidimo neko povezavo morda tudi v naročilu, ki mu ga je ob izvolitvi dal njegov prijatelj in sodelavec v škofovski službi kardinal Hummes, ki mu je rekel: "Na uboge ne pozabi."
Sicer pa, kaj vse je vodilo papeža Frančiška pri tem odločanju in imenovanju, je pa vprašanje, ki bi ga bilo treba postaviti njemu, če bi res hoteli odgovor.
Slovenska Rimskokatoliška cerkev je v zadnjih letih doživela precej pretresov, zato cerkvena in splošna javnost polagata na vaša ramena precej velika pričakovanja. Kako jih boste izpolnili? Skušal bom po svojih najboljših močeh in sposobnostih ob opiranju na ljudi, ki so usposobljeni, ki imajo radi Cerkev in ljudi, odgovoriti na tiste potrebe, ki kažejo, da je nanje treba odgovoriti. Prepričan sem, da papež Frančišek v Rim ni prišel z izdelanim programom, kaj vse bo treba narediti v Rimu, da tudi po izvolitvi v svojo službo ni vstopil z množico prioritet. Ampak je rekel, naredil bom tisto, kar so kardinali pred konklavom, ko so se pogovarjali o razmerah v svetu in Cerkvi, predstavili, da je treba narediti. Pri tem je izbral osem ljudi z vseh koncev sveta v neko ožjo skupino, ki mu na poseben način pomaga razločevati potrebe in sprejemati ustrezne korake.
Se mi zdi, da je tu nekaj podobnega. Se pravi, spoznati in ne prihajati z vnaprej pripravljenimi odgovori. Odgovori morajo biti naravnani na razmere, potrebe, dogovorjeni z ljudmi, pristojnimi za posamezna področja. In verjamem, da je to pot – v neki zbornosti, dogovarjanju in dialogu.
Koliko pa si želite, da bi bil tu, v vašem delu na nadškofiji prisoten Frančiškov duh? O ja, zelo si želim. In verjamem, da je in da tudi bo. Vsekakor.
Kako? Svetega Frančiška pogosto predstavljajo kot človeka, ki je imel rad naravo, cvetlice in je pridigal ptičkom. To je pravzaprav degradacija svetega Frančiška. On je bil najprej človek, ki je imel iskreno rad Boga. V Bogu in Jezusu Kristusu je imel rad človeka in naravo, vse to je doživljal kot brate in sestre.
To je tista prva stvar, za katero želim in verjamem, da bo navzoča. Zagledanost v Boga, ljubezen do evangelija, da nas to prevzame. Potem bomo kakor sveti Frančišek tudi mi, vsi duhovniki ljubljanske nadškofije, prihajali k ljudem, s tistim njegovim imenitnim pozdravom: "Dober dan, dobri ljudje." Da bomo govorili o Jezusu in oznanjali evangelij v preprostosti, brez domišljanja, da bomo kogarkoli spreobrnili.
Frančiškani ste zavezani k življenju brez lastnine in k pomoči tistim, ki jo potrebujejo. Kako gledate na duhovščino, ki se je v preteklih letih preveč posvečala materialnim dobrinam, plemenitenju finančnih sredstev, ob tem pa je nekako pozabila na svoje osnovno poslanstvo, pastoralo in evangelizacijo? Ste uporabili pravi izraz, ne vem, kje ste ga našli. Namreč frančiškani nimamo zaobljube uboštva, ampak obljubimo, da bomo živeli brez lastnine, kar je pojem, ki pokriva bistveno drugačno področje kot pa zgolj neko imetje ali premoženje. Ko pa ste uporabili izraz duhovščina, priznam, da me je malo zbodlo. Tukaj vidim posploševanje, ki ga precej doživljam v našem prostoru, ne samo na tem, temveč tudi na drugih področjih. Velika večina naših duhovnikov namreč živi skromno, velika večina s tisto malo sredstev, ki jih dobijo za svoje preživljanje, pomagajo še drugim, vlagajo v vzdrževanje cerkva, podružnic in župnišč.
Je pa dejstvo, da se tudi med nami najde kdo, ki ima rad nekoliko več razkošja, ki morda kdaj pozabi na osebno skromnost, a to ne pomeni, da so potem vsi takšni. Vse te splošne sodbe, ki vržejo vse v isti koš, niso pravične.
Drži, a žal je ta del duhovnikov, ki ga omenjam, s svojimi dejanji vrgel temno luč na celotno Cerkev na Slovenskem, čeprav niso vsi grešili. Zato je naša naloga, da stvari postavimo na pravo mesto, tudi z vašo pomočjo. Da tudi vi začnete razločevati stvari, da ne pomešamo vsega med seboj. Da začnemo biti pravični, tudi v vrednotenju stvari. Ne gre za to, da bi karkoli skrivali ali ne bi bili kritični sami do sebe, temveč da smo v vsem pravični, ko hvalimo ali ko izrekamo kritiko. Se mi zdi, da je to nekaj, k čemur smo poklicani v naši družbi kot celoti, ker smo zelo nagnjeni k posploševanju. In to ni dobro. Pogosto to pripelje do nesporazumov, ljudje so ranjeni in prizadeti, med nami pa se ustvarjata nelagodje in strah, kdaj bom pa jaz na vrsti. To ne služi ničemur.
Če sem torej konkretna, govorim o polomu mariborske nadškofije. To sicer ni v vaši neposredni pristojnosti, se pa je ljubljanska nadškofija v afero zapletla s posojilom. Nekateri pišejo, da se bo morala ljubljanska nadškofija lotiti finančne sanacije. Ne poznam še podrobnosti, dober teden sem na tem mestu in zato si tudi ne domišljam, da poznam vsa področja ljubljanske nadškofije do podrobnosti. Ampak kolikor je meni znano, ljubljanska nadškofija finančne sanacije ne potrebuje. Posojilo, ki ga je dala, je bilo zavarovano s Steklarno Rogaško, ki je bila potem prodana, tako da so stvari praktično že zelo na svojem mestu. Je pa res, da ni prišel ves denar nazaj, a tu ne vidim neke posebne tragedije. Šlo je za pomoč bratski cerkvi z dobrim namenom in brez nobenih kart v rokavu, brez skritih teženj.
Ena odmevnih zgodb, ki je zamajala ugled ljubljanske nadškofije, je tudi dvorec Goričane, zaradi katerega je, kolikor sem seznanjena, nadškofija v sodnem sporu s papirnico Goričane. Kako boste ukrepali v tem primeru? Kolikor je meni znano, pravzaprav niti nismo v sodnem sporu s papirnico Goričane, a ne vem, če zdaj ne bom govoril napačno. Gre za razhajanja med lastnikom papirnice in Nadškofijo Ljubljana, te stvari so trenutno dejansko na sodišču, kot ste sami pravilno ugotovili. Je pa dogovor med njimi in nami, da, dokler so stvari v tej fazi, jih ne komentiramo.
Če se dotakneva še odnosa med državo in Cerkvijo. Še pred umestitvijo ste se srečali s predsednikom Pahorjem in premierjem Cerarjem, vašega slovesnega posvečenja so se udeležili politiki različnih barv, od Ljudmile Novak do Zorana Jankovića. Kakšen odnos si želite zgraditi med državo in Cerkvijo? Rad bi, da bi bil naš odnos normalen, zdrav in spoštljiv. Da bi bil med nami prostor nekega transparentnega, trajnega in spoštljivega dialoga, ki ga priporoča Evropska unija za odnose med oblastjo in verskimi skupnostmi. Se pravi, nič drugega, kar ni normalno v evropskem prostoru. Da smo se sposobni dogovarjati, da se zavedamo, da smo v službi istih ljudi, čeprav jim služimo za različne potrebe. Če se bomo tega zavedali, verjamem, da bomo bistveno več dali ljudem. Vsak na svojem mestu.
Lahko to pripomore k boljši klimi v slovenski družbi, ki je zabredla ne le v gospodarsko, temveč tudi v krizo vrednot? Mislim, da ni samo slovenska družba tista, ki nekoliko boleha zaradi tega, ker je pozabila živeti in postavljati vrednote za temelj načrtovanja, gospodarstva in tako naprej. Je pa v našem slovenskem prostoru to še bolj izrazito, ker imamo svoje specifike, in tukaj smo poklicani vsi, da pripomoremo k spremembi družbene klime. Na poseben način vedno znova pozivam medije, ki imate ogromno moč in lahko dejansko naredite preobrat. Pot do tega je samo spregovoriti resnico v spoštovanju do človeka. Da se nam ne dogajajo potem Maribori v prejšnjem tednu. Morda je bila resnica, ne vem, ampak brez spoštovanja človeka. In potem nas je vse groza ob rezultatu.
Če bomo spoštovali človeka, potem bo samo po sebi začel med nami veti neki drugačen veter. Nič več ne bo strahu. Ni treba veliko. Papež Frančišek stalno ponavlja: "Človek in njegovo dostojanstvo in pravice, ki so neodtujljive." Dostojanstva človeku ne daje nihče, temveč ga ima od Boga. Če se bomo tega zavedali in to začeli živeti, mi verjemite, da bo družba zelo hitro drugačna.