Torek, 19. 1. 2010, 22.28
8 let, 8 mesecev
Sprememb malo. Kaj pa upanje?
V enem letu je podal niz obljub, izjav, ki so obljube zrelativizirale, ponudil veliko idej, predstavil nekaj manj ukrepov in jih izvajal v skladu s politično in finančno stvarnostjo. Brez kongresne privolitve ne bo mogel čez finančno sito spraviti zdravstvene reforme, ki je resda prešla tako predstavniško kot senatno ukrivljanje, a skupnega besedila še ni. Kakor tudi še ni Obamovega govora o razmerah v državi. Še en teden ga ne bo. Človek bi pomislil, da gre za kaj hujšega, za izredne razmere, če predsednik prestavi »obletnico« svoje inavguracije. Morda za to, da bo ljudem, svojim volivcem, predvsem pa dvomljivcem imel kaj pokazati. Trenutek v zgodovini, ki smo mu bili priča pred letom dni, se danes zdi tako oddaljen kot George W. Bush. Vse njegove težave so preprosto postale Obamove. Brez pretirane želje tistih, ki so zakuhali zgodbe o Afganistanu, Iraku, Wall Streetu, da bi kakorkoli prispevali k razreševanju tegob. Ne menim, da ima Obama čarobno palico, s katero bi lahko spremenil politiko v Washingtonu. Ima zgolj karizmo in imel je prazne predale, iz katerih niso gledala oranžna oblačila terorističnih osumljencev ali s krvjo popackane uniforme ameriških vojakov. Njegov pogled na proračunski dolg je bil tako zviška, da se je zdel obvladljiv. Kljub naklonjenemu kongresu se zdi, da naklonjenost že dolgo ni bila tako zvita beseda. Namesto, da bi Obama spremenil Washington, je bolj verjetno, da Washington spreminja Obamo. Namesto »Zmoremo!«, imajo zdaj »Bomo že?!«.
Po enem letu je ameriški predsednik že trdo pristal na trdnih tleh. Kar je lahko tudi dobro za naprej. Le da so podoben udarec že pred njim doživeli številni sodržavljani, ki so si želeli predvsem otipljive uresničitve svojih pričakovanj. V zadnjem letu bi to pomenilo predvsem uspeh pri iskanju varnih zaposlitev in krepitvi moči kapitala. A njegov prvi televizijski intervju je veljal islamskemu svetu. Ravno pri mednarodni politiki, v sami retoriki ZDA v mednarodnem okolju je Obamov pristop požel največ odobravanja, čeprav resnejših rezultatov zgolj retorika pač ne prinaša.
Za zniževanje temperature v svetu je prejel tudi Nobelovo nagrado za mir, kar največ pove o tem, kaj je počel preostali svetovni voditeljski svet. Čakanje na Obamo je težavna politika, ki si jo je privoščil Nato pri kovanju strategije za Afganistan, privoščili so si jo tudi voditelji Evropske unije pred in na podnebni konferenci v Koebenhavnu.
Ruski predsednik Medvedjev je kot osrednjo spremembo v odnosu do Washingtona pred časom odkrito omenil, da zna Obama poslušati. V zadnjem letu smo doživeli obrat k tradicionalnim okvirom mednarodne skupnosti, k ustanovam, kot so NATO, IMF, Svetovna banka, OZN, kar mednarodno politiko vrača v nekakšne ustaljene tirnice. Obama v tem pogledu ni razočaral. A človek je politik. Izkazal se je za izrazitega pragmatika.
Za razliko od Busha je v doseganje podobnih ali nespremenjenih ciljev vključil tudi koncept poti, ki določa, kako in ali bo cilj dosežen. Koliko je k temu prispevala Obamova strategija in koliko gospodarska kriza, je že drugo vprašanje. A kriza, ki se za Obamo doma slika kot prekletstvo, se na mednarodnem prizorišču z iskanjem partnerjev pri delitvi bremen kaže kot sredstvo za prenovo multilateralnega sistema brez odrekanja interesnim ciljem. Ni tako pomembno, kaj je Obama storil v zadnjem letu, temveč kaj bo z nauki prvega leta storil v naslednjih treh. Čudeži so izključeni.