Spori in posredništva

Češki premier Topolanek se je minuli konec tedna presedal po letalskih sedežih, deloval hiperaktivno kot Sarkozy, a obenem previdno kot izkušeni pogajalec. Njegove poti med Moskvo in Kijevom so pričale o temeljni evropski težavi. O plačevanju za nekaj, kar je bistveno, a zaradi jasnih razmerij nedosegljivo. O plačevanju brez možnosti vplivanja na rezultate. Za evropsko politiko rusko-ukrajinski plinsko-plačilni spor prinaša v javno sfero razpravo o ustreznosti evropske politike do diverzifikacije virov. Pri tem se porajata dve bistveni različici vprašanja. Naj unija diverzificira vire energentov ali energente. Obenem znova odpira vprašanje voditeljstva v Evropski uniji, saj je povsem jasno, da povezava navkljub svoji ekonomski vrednosti, v političnem vplivu ne dosega vsot, ki jih plačuje.

Podobno je na Bližnjem vzhodu, kjer je evropska misija pod vodstvom češkega zunanjega ministra delovala razglašeno in brez "moči-v-ozadju", s katero bi Izrael lahko prepričala v kaj večjega od pripravljenosti na poslušanje. O vplivih na Hamas nima smisla zgubljati besed, saj se v tem pogledu trudijo le nekateri v Iranu. Teheran z izraelsko asimetrijo v boju s palestinskim gibanjem znova pridobiva v očeh prizadetih arabskih množic, ne glede na to, da je vsaj posredni cilj izraelske ofenzive ravno oslabitev Irana oziroma njegovega vpliva. Predsednik Sarkozy lahko le nemo spremlja potek posrednih pogajanj v Egiptu med Izraelom in Hamasom. S Hamasom, ki je osrednji del problema, torej tudi ključni del rešitve, se Zahod pač ne pogovarja.

Čemu to naštevanje? Za prikaz bistva. V prvih dneh tega leta je Evropska unija (uspešno ali ne) posredovala pri mednarodno relevantnih in predvsem nujnih ter občutljivih razhajanjih. Želja ali zahteva, da se predsednika slovenske in hrvaške vlade sestaneta ob navzočnosti tretjega, predstavnika Evropske unije, je ob majhnosti spora že skorajda bizarna. Spolitizirani problem, ki ga izkoriščajo politiki z obeh strani Piranskega zaliva, v teh hladnih dneh še bolj hladi odnose med državama. Ponudba k pogajanjem, ki jo je takoj po blokadi pogajanj s Hrvaško dal premier Pahor, je bila morda malce arogantna. Ne glede na to, da nimamo nobenega razloga za dvom o tem, ali je premier mislil resno. Najprej javni udarec in nato javna ponudba za pogovor. Kar daleč od napovedane tihe diplomacije, ki jo je v prvih dneh mandata napovedoval zunanji minister.

Širši, regijski okvir je nedvomno nujno potreben za razreševanje meddržavnih, medverskih ali medetničnih sporov. A za Bližnji vzhod ne bo rešitve, če se neposredne strani v sporu ne bodo o njej poenotile. Tudi za ukrajinsko-rusko plinsko razhajanje ne bo rešitve za Evropsko unijo, če se Moskva in Kijev med sabo ne bosta zmogla uskladiti. Ustvarjanje občutka usodnosti spora med Slovenijo in Hrvaško je neresno. Z ohlajenimi glavami se bo resnost spora "stalila". Do takrat pa bosta zainteresirani javnosti na obeh straneh meje terjali zgolj zmago ter že s tem oddaljevali možnost političnega dogovora.