Špiclji!

Zgodba o enajsterici ruskih agentov, ki naj bi v različnih mestih v ZDA poskušala navezovati stike z ameriškim političnim vrhom in pridobivati koristne informacije za Rusijo, je že v svojem golem bistvu skorajda spisana predloga za kriminalko. Soseda ene izmed "ruskih družin" je včeraj za eno od tiskovnih agencij poskrbela za iskreno pričo. Šokirana. "Nismo jih poznali, a videti so bili tako zelo normalni." Nekaj dni po tem, ko sta predsednika ZDA in Rusije skupaj nabirala kalorije v eni od washingtonskih okrepčevalnic s hamburgerji, je počilo. Po besedah ruskega zunanjega ministra "z eleganco izbran trenutek".

Odnosi med državama so v zadnjem obdobju, odkar sta v Beli hiši in v Kremlju Barack Obama in Dmitrij Medvedjev, postali veliko bolj stabilni. Kar je tudi odraz trenutnega gospodarskega stanja, ki velepoteznih dominacijskih načrtov ZDA ne podpira, temveč globalno voditeljstvo vidi v tvornem, idejnem, vrednotnem pristopu. V t. i. mehki moči. Washington je privolil v večtirni pristop k odnosom z Rusijo, podobno je tudi pri Kitajski. Priznanje, da politiko še naprej vodi interes. Ta je skorajda mednarodno skladen z drugimi, ko se spopade s prizadevanji za ohranjanje nekakšnega ravnotežja v globalni sferi. Nenavadnost novice iz obdobja hladne vojne je izjemna. Na ameriškem zunanjem ministrstvu pravijo, da gre le za "del vzponov in padcev v diplomatskih odnosih".

"Ne bomo izpustili priložnosti, da sledimo skupnim interesom, zgolj zaradi nekaterih zadev, glede katerih se ne strinjamo," je pojasnil predstavnik State Departmenta za odnose z Evropo Phil Gordon in zatrdil, da so ZDA in Rusija že prešle hladno vojno. A daleč od tega, da sta državi pristope kaj bistveno spremenili. Res je, da tradicionalne delitve interesnih sfer ni več. A boj za vpliv, za uresničitev interesov (nujno tudi ekonomskih) še traja. Morda prav zato vohuni in obveščevalne službe doživljajo nekakšen razcvet. Protiteroristične operacije, iskanje vodij terorističnih celic, operacije v Afganistanu, Iraku, za številne sporna posredovanja izraelskega Mosada, Libanon, Iran, tajne operacije na Arabskem polotoku, neraziskani poleti Cie, primera Litvinenko, Politkovska, konec koncev Čečenija? Možnih odgovorov je ogromno.

Informacija je moč. Ne glede na to, da ni jasno, kako zahtevni oziroma kako resni so bili podatki, ki jih je aretirani enajsterici uspelo pridobiti, je javnost dobila še en opomnik, da tajne službe še vohunijo. Da so. Vsepovsod. Kdo ve, morda bi nesojeni ameriški predsednik John McCain še vedno videl tiste tri usodne črke v Putinovih očeh. K. G. B. Robert Baer, eden od najbolj znanih nekdanjih operativcev Cie (z napisano knjigo), v zapisu na spletni strani časnika Time predsedniku Obami svetuje, naj domnevne vohune čim prej pošlje v Moskvo s steklenicami šampanjca. Temu naj sledi obisk Hillary Clinton, ki naj vpraša Kremelj, česar o ZDA ne ve, pa bi rad vedel. A le kje je v tem zabava ali napetost? Nič več filmsko.