"Slovenijo dojemajo kot nekredibilno državo"

To ugotavlja dr. Mojmir Mrak, ekonomist, profesor in človek, ki so ga že pred več kot dvema desetletjema vabili v vlado, pa je povabilo zadržano odklonil. "Neke hude želje po ministrskih funkcijah nikoli nisem imel, ne bom pa rekel, da nikoli tega ne bo!" Prepričan je, da Evropska monetarna unija ne bo propadla. "Stroški tega bi bili preprosto previsoki!" Zagotovo pa bo Evropska monetarna unija deležna zgodovinskih sprememb. Ko je "počila" Grčija, se je pokazalo, da je monetarna unija napol zgrajena hiša brez temeljev, ki nima niti mehanizmov za reševanje v kriznih časih. "Slovenija ima velik problem gospodarske rasti, ko ni več rezerve, da bi gospodarski zagon financirali z dodatnim zadolževanjem!" Doseženo zlato pravilo javnega dolga je koristno, vendar to pomeni povsem drugačno usmeritev. Denar bo treba iskati drugje!

Bonitetne hiše iz tedna v teden "šokirajo" vlade z novimi znižanji bonitetnih ocen, niso redki, ki bi jih zelo radi utišali.

Ja, zelo veliko je kritik na njihov račun. Precej kritik je upravičenih, dostikrat pa so te tudi v duhu "kill the messenger" oziroma ubijte prinašalca slabih novic.

Preprosto je treba priznati, da ima Evropska monetarna unija problem! S tem, kar je bilo do zdaj narejeno, ta problem ni rešen. Evropska monetarna unija probleme rešuje zelo "gradualistično", ko je vode do grla, naredi korak naprej, da vse skupaj ne gre po zlu. Po mojem si mnenju nekako kupuje čas. Decembrski korak je bil seveda pomemben, zato zdaj kritike, da je treba pustiti nekaj časa, ampak takoj se ponudi vprašanje, koliko časa. Odgovor na to zagotovo ni črno-bel, je pa cela vrsta sistemskih problemov vezanih na bonitetne hiše. Gre zlasti za tri najpomembnejše bonitetne hiše (Standard & Poor's, Moody's in Fitch).

Zagotovo in te tri so najvplivnejše, dejstvo je, da so vse ameriške zasebne institucije. Meni gre že malo na "živce", da Evropa nenehno govori, da bo ustanovila evropsko bonitetno hišo, naredimo jo že enkrat. Ne vem, zakaj čakamo. Je pa seveda dejstvo, da se, tudi če bo Evropa naredila lastno bonitetno hišo, vse skupaj ne bo spremenilo čez noč. Bonitetna hiša bo šele morala pridobiti kredibilnost, da jo bodo investitorji upoštevali. Videli pa bomo, kaj bodo imeli investitorji za relevantno.

Evropske države, evropske institucije bi lahko prisilile svoje investitorje, da bi uporabljali evropsko bonitetno hišo. Tu pa se takoj poraja vprašanje, kdo jo bo ustanovil. Bo meddržavna ali jo bo morda ustanovil zasebni sektor? Veliko je problemov pri tem, na hitro se ne da nič rešiti, pa tudi nobenega koraka v to smer ni. Ko se stvari enkrat zares lotiš, preprosto spoznaš, da vse skupaj ni tako preprosto.

EU in z njo Evropa sta pred zgodovinskimi izzivi. Nekateri celo menijo, da se v ospredje postavlja celo vprašanje obstoja EU in seveda s tem tudi evra.

Če bi gledali Evropsko monetarno unijo pred dvema letom s kakšnega drugega planeta, denimo Lune, ne bi bilo nikogar, ki bi rekel, da je Evropska monetarna unija v dveh letih sposobna tolikšnih sprememb, kot so se zgodile. Ne smemo podcenjevati velikih sprememb. To pa seveda ne pomeni, da je bilo narejeno zadosti. Vse dozdajšnje spremembe so še vedno premalo globoke.

Zakaj?

Cel koncept Evropske monetarne unije preprosto ni bil postavljen tako, kot bi moral biti. Evroobmočje in njegova celotna infrastruktura sta bila narejena približno tako, kot če bi hišo postavili na pesek brez temeljev. Dokler je pesek na miru, hiša relativno mirno stoji, pa še videti je lepo. To se nam je dogajalo prvih deset let evroobmočja, gospodarska rast je bila visoka, tudi če je bil kakšen problemček na hiši, se ga je dalo relativno lahko "zamazati". Ko pa je nastopila kriza, ko se je pesek pod hišo začel premikati zaradi potresa, se je takoj pokazalo, da hiša brez temeljev ne more stati.

To, kar zdaj s to hišo počnemo, je, da praktično že dve leti in pol pod to hišo zelo na hitro skušamo postaviti temelje, da bi bila hiša res prava in takšna, kot bi morala biti že na začetku. Ker teorija optimalnega valutnega območja kot konceptualna osnova za monetarno unijo pove vsaj dve stvari, čeprav so štirje ključni pogoji, dveh pa Evropska monetarna unija ne izpolnjuje: prvič prost pretok delovne sile.

Mi imamo formalno prost pretok, ampak ali grem lahko delat v Španijo, če ne znam jezika? To so in bodo povsem praktične ovire, zato je še toliko pomembneje, da bi bil izpolnjen drugi ključni pogoj, da bi moral imeti možnost za fiskalne transferje med posameznimi deli evroobmočja. Zakaj je to pomembno? Če pride neka regija, neka država v krizo, se to lahko rešuje s prostim pretokom delovne sile – ljudje se iz regije, ki je v krizi, odpravljajo drugam in se tako ta problem rešuje –, če pa tega ni, moraš imeti možnost za fiskalne transferje, da lahko taki regiji ali državi pomagaš. Mi tega elementa preprosto nismo imeli, ni ga bilo v strukturi Evropske monetarne unije!

Ker se države niso mogle v devetdesetih letih dogovoriti, da bi del fiskalne suverenosti prepustili Bruslju, je ostal proračun tak, kot je, evropski proračun je en odstotek BDP-ja oziroma nič. ZDA imajo 19-odstotnega. V primeru nekega tovrstnega problema imaš v ZDA neki potencial za reševanje problema. V EU, v Evropski monetarni uniji ga žal ni bilo.

Je Grčija sprožila ta problem?

Ja, ko je "počila" Grčija, se je čez noč rojeval neki začasni mehanizem za reševanje. Nič ni bilo mogoče popravljati, ker mehanizma za reševanje sploh ni bilo. Lahko smo kritični. Veliko aktualnih problemov se šele zdaj rešuje. Mislim, da se države Evropske monetarne unije zelo jasno zavedajo, do česa bi prišlo, če bi šla monetarna unija v smer, ki si je ne želimo. Stroški njenega propada bi bili preprosto zelo visoki.

Morebitni razpad Evropske monetarne unije bi dejansko pomenil bistveno spremembo same Evropske unije. Jaz ne bi šel tako daleč, da bi govoril o razpadu, ampak potem bi bila tudi EU zelo, zelo drugačna. Po mojem mnenju ne bo šlo v to smer.

Ampak Evropska unija ene hitrosti je že preteklost!

To je vsekakor že dejstvo. Realnost Evropske monetarne unije se kaže tudi v tem, da se bodo morale članice monetarne unije bistveno bolj fiskalno povezati, če bodo hotele imeti to valuto takšno, kot si jo vsi želimo. Jaz nisem prepričan, da bodo vse države želele iti v tovrstne "aranžmaje".

Evropa dveh hitrosti postaja realnost, kar po mojem mnenju ni dobro, ampak tega se bomo morali navaditi. Problem Evropske monetarne unije je v delu tudi fiskalni problem, ampak ne samo fiskalni. Španija ni imela nobenega fiskalnega problema pred krizo, Irska prav tako ne, zdaj reševati izključno s fiskalnimi instrumenti ni realno. Kriza monetarne unije je tudi plačilnobilančna kriza.

Brez kompromisa ne bo šlo?

Prva faza bo zagotovo spraviti pod nadzor javne finance evropskih držav.

Kje je tu Slovenija? Napovedi niso najbolj rožnate. Zadnje znižanje bonitetne ocene je pravzaprav posledica nesposobnosti slovenske politike za dogovor o novi vladi?

Na to, da je Slovenija izpostavljena nižanju bonitetne ocene, smo nekateri opozarjali v drugi polovici leta 2010, ko se je pripravljal proračun za leto 2011. Takrat smo mnogi napovedovali, da bomo imeli probleme, če Slovenija ne bo pripravila bistveno bolj restriktivnega proračuna, kot ga je takrat predlagala Pahorjeva vlada. Naš javni fiskalni položaj se je poslabšal po letu 2009, ko je bilo razumljivo, da je bil bistveno slabši, ker je BDP občutno padel, vse države so šle v približno takšno smer, v letih 2010 in 2011 smo praktično zaspali.

Ali če smo korektni, vlada je nekatere stvari pripravila (pokojninska reforma, op. p.), sprejete so bile v parlamentu in potem zavrnjene na referendumih. Dejstvo pod črto pa je, da mi v letih 2010 in 2011 nismo spremenili zelo negativne realnosti iz leta 2009. To pa je bilo navzven zelo negativno sporočilo. Nismo naredili tistega, kar smo obljubili, da bomo sami naredili. Naša kredibilnost je začela padati. Naša boniteta pa je bila v omenjenih dveh letih še nespremenjena.

Če smo odkriti, pa razmere v Sloveniji že tedaj niso odražale "ratinga", ki smo ga imeli. Mi smo takrat jahali v neki "situaciji", da smo bili videti veliko boljše, kot smo dejansko bili. Uvrščeni smo bili v krog centralnih evropskih držav, ki niso problem.

Pa smo že bili?

Realno smo že takrat imeli velike probleme. Do takrat nas tudi nobeden ni preveč resno gledal. Majhni smo, številke so bile relativno solidne. Potem pa so v letu 2011 prišle iz političnega zornega kota stvari, ki so zelo problematične. Še zlasti padci referendumov. Naj bom pri tem zelo jasen: padci referendumov niso bili problematični s stališča, da bi bil javnofinančni položaj danes kaj bistveno boljši, če referendumi ne bi padli, bistveno sporočilo je bilo, da naša država ni sposobna sprejeti odločitev, ki so preprosto nujne. Da je parlament postal železniška postaja na poti do referenduma ...

Zdaj imamo precej podobno zgodbo. Razklanost politike, nezmožnost, da bi našli konsenz.

Ja, upam, da bo prišlo ob spremembah do nove vlade, do pametnega dogovora glede "cenzusa" tudi o referendumih. Vem, da je za njega potrebna ustavna večina, referendumsko odločanje je treba zagotovo spremeniti. Ključen problem Slovenije 2011 je, da je postala "percipirana" kot nekredibilna država. Naše makroekonomske številke še vedno niso tako dramatično slabe.

Kaj pa javni dolg?

Javni dolg 45 odstotkov BDP-ja je res bistveno slabši kot 25 odstotkov pred tremi leti, ampak v primerjavi z drugimi državami to še ni tako kritično. Je pa resna dinamika teh številk, zato je septembra lani tudi prvič prišlo do tako imenovanega "dawnratinga", ko je pokojninska reforma padla in je dan za tem vlada napovedala, da bodo naredili drastični rebalans proračuna za letošnje leto, ki bo sprejet še pred počitnicami. Za 450 milijonov evrov naj bi šlo, jasno ni bilo niti pred počitnicami in je bilo le tristo milijonov. To so nekredibilnosti, ki jih je trg zaznal in nas dal v "drugo košaro"! Do zdaj smo bili del rešitve, zdaj pa smo že del problema.

Treba je tudi jasno povedati, v trenutku, ko bo nova vlada – kdorkoli že bo vladal v Sloveniji in bo sprejel prave ukrepe, da se bodo dejansko zgodile resne spremembe –, bo to prvi pozitiven signal, da se bodo negativne napovedi zmanjševanja stabilizirale. Preden pa bomo dosegli prvo izboljšanje našega ratinga, pa sem prepričan, da bo minilo vsaj eno leto zelo pozitivnih trendov. Tako kot smo bili prej obravnavani boljše, kot smo dejansko bili, bo to vračanje k boljšim ocenam počasnejše, kot bi si mi želeli.

Javne finance je treba nadzirati, to je dejstvo! Kako jih držati pod "kapo", z zlatim pravilom?

Doseženo zlato pravilo javnega dolga, ki bi ga zapisali v ustavo, je seveda čisto koristno. Moramo pa seveda vedeti, da to potem zelo jasno pomeni zelo drugačno usmeritev. Mi smo praktično že na 47 odstotkih neto možnosti za zadolževanje, ta postavljena nova meja zlatega pravila seveda ne bo mogla biti bistveno nad zdajšnjim obsegom javnega dolga kot deleža v BDP-ju. Manevrski prostor bo relativno omejen!

Slovenija ima kopico problemov, kateri je največji? Vemo, da je velika težava naša majhnost, majhna slovenska ekonomija, odprta za negativne in pozitivne vplive globalnega okolja.

Če se še enkrat dotaknem javnega dolga in številke 45 ali 47 odstotkov, ki še ni alarmantna. Nikakor ne moremo misliti, da imamo kot država prosto pot do 60-odstotne zadolžitve, do "Maastrichta", ni enako, če ima velika država teh 60 odstotkov BDP-ja javnega dolga ali majhna. Mi si večkrat domišljamo, da je, če je številka enaka, tudi percepcija enaka. To nikakor ni res. Sprijazniti se bomo morali s tem, da bo morala biti naša majhna država relativno bistveno uspešnejša, če želimo imeti enako obravnavo glede bonitetnih ocen kot velike kolegice. To je pač tako, tako reagirajo trgi.

Kaj pa je sicer naša največja težava?

Problem gospodarske rasti v razmerah, ko nimaš več rezerve, da bi ta zagon rasti financiral z dodatnim zadolževanjem. Prostora za dodatno zadolževanje države preprosto ni!

Prezadolžena so tudi slovenska podjetja, na to opozarjajo številni ekonomisti. Je to nekakšen začaran krog?

Jasno je to problem in potem še naša tradicionalna "odbojnost" do tujih naložb v Sloveniji, potem imamo zelo resne probleme. Denar bo treba poiskati drugje, s prodajo dela državnega premoženja, seveda pa se da nekaj narediti na javno-zasebnem partnerstvu. Tega so nas vedno polna usta, na tem področju pa smo naredili relativno malo, ker javno-zasebno partnerstvo zahteva urejeno državo in urejen javni sektor. Ne nazadnje zahteva javni sektor, ki se je sposoben pogajati z zasebnim, tega pa velikokrat nimamo.

Nas se velikokrat obravnava kot državo na tem področju, ki se gre javno-zasebno partnerstvo s figo v žepu. Ne nazadnje je denar iz bruseljskih virov, ki je na voljo v naslednji finančni perspektivi Evropske unije, priložnost za slovenske projekte. Vprašanje pa je, ali smo že do zdaj denar iz evropskih virov črpali za prave projekte. Morate vedeti, de je denar iz evropskih virov, če gre za projekt, ki bi se ga zasebni sektor lotil, tudi če ne bi bilo evropskih sredstev, potem stran vržen denar. Denar je treba črpati za prave in seveda pripravljene projekte.

Bi vi prevzeli kakšno ministrstvo, finančno ali celo premiersko vlogo v vladi, če bi dobili takšno ponudbo? V preteklosti so vas različni predsedniki vlad že večkrat vabili v svoje ekipe.

Za to diskusijo ni nobene potrebe. Stranke se dogovarjajo, menim, da je še precej manevrskega prostora na voljo, da bo na osnovi izidov volitev prišlo do oblikovanja vlade. Sam bi si želel, da bi bila vlada kolikor toliko močna, če bo slaba, ena ali druga, kakršnakoli že bo, bo to problem za vse nas skupaj, zato v tem trenutku ni točka, o kateri bi konkretno razmišljal.

Bi prevzeli ministrstvo za finance?

Ministrstvo za finance je ključno ministrstvo in v tem primeru to ni samo izziv, ampak gre tudi za zelo veliko odgovornost. Zelo težko je reči ja ali ne, ker je vse skupaj odvisno od tega, kakšen je koalicijski dogovor. Če človek preprosto ne verjame v tisto, kar je napisano, je to že problem, drugo pa je seveda odvisno od kadrovske sestave vlade – ali boš v ekipi lahko funkcioniral ali ne.

Je pa res, da neke hude želje po tovrstnih funkcijah nikoli nisem imel. Že od prvega povabila pred več kot dvajsetimi leti. Ne bom pa rekel, da nikoli tega ne bo!