Ponedeljek,
26. 11. 2007,
10.54

Osveženo pred

8 let, 8 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

Ponedeljek, 26. 11. 2007, 10.54

8 let, 8 mesecev

Sarkozyjev atlantski most

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3
Nicolas Sarkozy je dediščino Jacquesa Chiraca očitno zaprl v omaro spominov.

Na mednarodno prizorišče je stopila prerojena, odločna Francija. Zanimivo bi bilo vedeti, kakšne volje je dandanes nekdanji ameriški obrambni minister Donald Rumsfeld, ki je pred leti z grenkobo zaradi nasprotovanj vplivnejših s te strani Atlantika in z ameriško odločenostjo, da je nekaj treba storiti, razdelil Evropo na staro in na novo. Vrtoglav prepad nestrinjanja med Parizom in Washingtonom glede Iraka je preteklost. Res je, da novi evropski veljaki prepoznavajo Irak kot primer, ko so imeli njihovi predhodniki prav, a tega ne obešajo na velik zvonec.

Če je pred tremi leti tedanji zunanji minister Michel Barnier moral izražati mnenja, da Francija v razširjeni Evropski uniji zaradi večjega števila proameriških članic ne izgublja svoje veljave, zdajšnjemu predsedniku preprosto tega ni treba niti omeniti. Zdi se, da je z nemško kanclerko Angelo Merkel, malo manj z britanskim ministrskim predsednikom Gordonom Brownom in veliko več s francoskim predsednik Nicolasom Sarkozyjem v evropski politiki zavel nov veter političnega pragmatizma. Jasno izražena mnenja kažejo na prepričanost, izdelana stališča na odločnost. Resda je temelj tega premika vnovič samozavestno označevanje interesov, a Evropa brez močne Francije in Nemčije, tudi Velike Britanije pač ni močna Evropa.

Današnja francoska politika do mednarodnih kriznih žarišč je z vidika Bele hiše v Washingtonu pravi balzam za oči in ušesa. Od nergaških stališč Chiraca in Schröderja je ostalo bolj malo, Evropa ima spet posluh za stališča Washingtona. Tudi ta so v zadnjem času, ko smo priča odhodom ključnih mož unilateralnega pristopa, postala veliko bolj dovzetna za mnenja drugih.

Besede francoskega zunanjega ministra Bernarda Kouchnerja, češ da bi se bilo treba -ob neuspehu pogajanj- pripraviti tudi na vojaški spopad z Iranom so ena od točk, ki vodijo francoska stališča v naročje ameriških. Čeprav si večina mednarodne skupnosti ne želi vojaškega soočenja z Islamsko republiko, je sporočilo vladi v Teheranu jasno. Evropa pač ne bo več mirno sedela križem rok, če bo Iran še naprej počel tisto, česar ne bi smel. Z odločnim Sarkozyjem bo morda evropska (pre)mehka moč dobila tisto, kar ji manjka za izrazitejšo vlogo globalnega igralca. Ali Kouchnerjeve besede pomenijo, da Francija zares grozi z vojno, je skorajda nepomembno. Gre za signal, da je Francija, z njo morda Evropska unija, pripravljena vstopiti med mednarodnopolitične orjake. To je pomembno predvsem za enoten mednarodni pristop do perečih zadev, saj je v zadnjem obdobju ta slonel na dveh preveč oddaljenih pristopih, ki so po eni strani preveč poudarjali silo, po drugi "nežnost". Zdaj je videti, da za diplomacijo preti resna grožnja.

Navkljub zbližanjem stališč na nekaterih področjih, pa drugačni pogledi na številne druge, med temi denimo glede turškega (ne)članstva v EU kažejo, da Nicolas Sarkozy nikakor ni proameriški francoski predsednik. Je le predsednik ene od najmočnejših držav na svetu, ki zase in za državo terja temu primerno vlogo.