Četrtek, 6. 11. 2014, 11.42
8 let, 8 mesecev
Sandi Češko: Če bi v lesno industrijo vložili toliko kot v Teš 6, bi bila Slovenija Indija Koromandija (video)
Sandi Češko je ustanovitelj in solastnik podjetja Studio Moderna, ki ga je pred več kot 20 leti podedoval od očeta. Sprva je glavni kanal prodaje podjetju predstavljala TV-prodaja, pozneje so začeli izkoriščati moč drugih medijev, še posebno svetovnega spleta. Izdelke, tudi lastne blagovne znamke, prodajajo še v lastnih trgovinah in pri izbranih trgovcih. S svojo prvo prodajno uspešnico Kosmodisk jim je uspelo prepričati več kot dva milijona kupcev, danes pa izdelke prodajajo na 300-milijonskem trgu srednje in vzhodne Evrope, Japonske, Avstralije in ZDA. Trenutno so najbolj vroč izdelek ležišča Dormeo octaspring, ki so v Severni Ameriki pravi hit. S prek sedem tisoč zaposlenimi je Češko ustvaril multinacionalko, v kateri so potencial prepoznali tudi ameriški skladi zasebnega in tveganega kapitala, a ostaja njen večinski lastnik. Na vseh trgih, kjer poslujejo, so vodilni igralec. Po izobrazbi je politolog, po poklicu podjetnik in menedžer. Čeprav je kot član Socialnih demokratov s politiko povezan, pravi, da mu ta pri poslih nikdar ni pomagala, ampak celo ovirala. V direktni marketing se je podal prav zaradi slabih izkušenj v poslovanju s podjetji in državo, tega bremena pa pri prodaji končnim kupcem ni. Tu je uspeh odvisen zgolj od ekonomske logike. Zadnja tri leta je prepričljivo zasedal vrh lestvice najbogatejših Slovencev, letos pa je zaradi slabšega poslovanja v lanskem letu zdrsnil na drugo mesto. A njegovo premoženje je še vedno ocenjeno na zavidljivih 390 milijonov evrov. Bolj kot kopičenje bogastva ga razveseljuje uspeh, ki omogoča rast podjetja, dobičkonosnost, nove zaposlitve in inovacije.
Kako tuji investitorji gledajo na priložnosti v Sloveniji? Se sploh počutijo dobrodošle? Investitorji bi želeli vedno imeti najhitrejšo in najpreprostejšo pot do svojih ciljev. Slovenija je predvsem padla na zgodbi o transparentnosti, da sami ne vemo, kaj hočemo. Tu plačujemo najvišjo ceno. Do tujih investitorjev moramo biti trdi pogajalci z jasno določenimi cilji, a pri tem dosledno upoštevati postavljeno politiko. Svojo srebrnino moramo ceniti in za vse, kar prodajamo, iztržiti najvišjo mogočo ceno. Najslabše je, da začnemo igro, nato pa se potegnemo nazaj, ker nismo razdelali strategije. To je neodgovorno ravnanje.
Nikakor se pred tujimi investitorji ne smemo zapreti, ne smemo pa jih tudi pričakati kot heroje ali kot Božička. Investitorji so zelo racionalni in pridejo v državo zaradi dobička in ne zato, ker imajo Slovenijo radi. Hkrati vedo, da so bile do zdaj vse tuje investicije v Sloveniji uspešne.
Kaj je vzrok za takšno nezrelo obnašanje države? Gre za pomanjkanje strategije, ki jo pogrešam od osamosvojitve dalje. Slovenska politika ni dojela padca Berlinskega zidu in globalizacije sveta, po 20 letih pa se sooča s krutimi dejstvi. Številnim lobijem je takšna situacija ustrezala, ker so ogromno davkoplačevalskega denarja pretočili na zasebne račune. Teh ljudi na lestvici najbogatejših ne najdemo, so pa verjetno bogatejši od vseh nas.
Kako gledate na prodajo državnih deležev slovenskih družb? Tu ni enoznačnega odgovora. Nisem zagovornik ne ene ne druge opcije. Treba je preučiti, katera prodaja je smiselna in v kateri gospodarski panogi se je nujno integrirati v svet ter se odpreti določenim procesom. To je dobro za ekonomijo. Prodati je treba drago in pametno. A če država nima podrobno izdelanega načrta in strategije, je vsaka prodaja zaman.
Za kaj bi bilo smiselno porabiti kupnino od privatizacije? Glede na velik apetit tujcev za preostale dragulje v slovenski lasti bi se bilo nujno z njimi spogajati, ne samo prodati. Kaj si bomo izposlovali. Ali bo prodano podjetje postalo izhodišče za regijsko prisotnost ali bodo kupci v Slovenijo morda preselili razvojni oddelek. To lahko ponazorim s prodajo Leka. Sam bi ga raje prodal ceneje in s tem dobil zagotovilo, da postane regijski igralec za Novartis. Lek je sicer še vedno ugledno podjetje, a z bistveno manj zaposlenimi kot novomeška Krka. Ob prodaji je bilo število zaposlenih približno enako.
S prejeto kupnino se bolj kot za zmanjševanje državnega dolga zavzemam za oblikovanje investicijskega sklada. Zaradi transparentnosti bi vanj pripeljal tuje investitorje, denar pa vložil v izvozno usmerjena podjetja. Dokapitalizirana podjetja bi tako prišla do visoko likvidnih sredstev na bankah, ki kreditnih linij do neustrezno dokapitaliziranih podjetij ne morejo sprostiti. S tem bi presekali začaran krog. Z eno milijardo evrov vloženih sredstev bi lahko naredili tri, kar bi za Slovenijo pomenilo hiter preobrat. Dokapitalizirati bi morali podjetja z zdravimi jedri, uveljavljenimi blagovnimi znamkami in izvoznim potencialom.
Če bomo infrastrukturo gradili s krediti, se nam bo ponovil scenarij izgradnje avtocestnega križa, kjer so nam ostale zgolj avtoceste in dolgovi.
Kje vidite strateško priložnost Slovenije? Glavni kapital je znanje, ki še nikoli ni imelo takšne teže kot danes. Vse je na razpolago. Kdor zna nekaj skupaj sestaviti in boljše upravljati s sredstvi, bo zmagal. Tu je bila Slovenija zgled celotni Jugoslaviji. Naj ponazorim s primerom Konzuma in Mercatorja, ki sta oba približno enako velika, ali pa Atlantic Grupe in Droge Kolinske. Komu so tujci zaupali denar? Tistim z vizijo, strategijo in znanjem, da povežejo dve veliki skupini. Očitno imajo vsega tega na Hrvaškem več in jim je uspelo svoje znanje bankam bolje prodati kot Slovencem. Edina razlika je torej v znanju oziroma know-howu, da upravlja s pridobljenimi sredstvi.
Slovenija ima kljub temu na voljo še veliko znanja, predvsem pa smo nadpovprečno integrirani v svetovne ekonomske tokove. Večina ustvarjenih produktov gre namreč v izvoz, tam pa se dogaja glavna rast. A izvoznikov Slovenija ni nikoli podpirala. Vso svojo prihodnost smo zazidali nekaj metrov pod naše avtoceste in nekatere zgrešene energetske projekte. Če bi lesna industrija na transparenten način prejela 1,3 milijarde evrov sredstev, toliko kot smo jih na primer vložili v Teš 6, bi bila Slovenija danes Indija Koromandija. Tu vidim ogromno priložnosti. A naša politika žal razmišlja z logiko industrijske ekonomike prejšnjih stoletij, v 21. stoletju so predvsem potrebne ambicije, pogum, znanje in vpetost v svet.
Kaj bi se moralo v Sloveniji spremeniti, da bi slovenski poslovneži podjetja in račune prenesli nazaj v domovino? Ključno je, da si politika povrne kredibilnost, ki je temelj dobrega poslovnega okolja. Osnovni kriterij Nizozemske ali Švice je, da ne bo kršila pravil igre, da bo zagotavljala produktivne odnose. Slovenija ne more čez noč spreminjati pogojev. Niso ključni davki, temveč stabilno poslovno okolje. Novih podjetij ne odpiram v državah, kjer ni zagotovljena transparentnost. Nekateri me sprašujejo, zakaj se ne podam na razvijajoče trge. Zato, ker tam ni minimalnih zagotovil po transparentnosti in me ne more nihče ščititi.
Vam prve vladne poteze vlivajo kaj upanja? Vedno moramo biti optimisti, za prve ocene je še prezgodaj.
Kako vidite prihodnost start-upov in socialnega podjetništva v Sloveniji? Okolje za start-upe ni ugodno, saj bi morala država bolj spodbujati investitorje, ki vlagajo vanje. Socialna ekonomija pa bi lahko v naslednjih desetih letih postala zelo močan izvozni produkt Slovenije. Pričakujem, da bodo morale vse svetovne korporacije v svoje programe integrirati komponente socialnega podjetništva. Slovenija je z vrsto odličnih projektov in programov zelo napredna. Spet je na potezi država, da podjetja spodbudi k integraciji socialne ekonomije v svoje poslovne funkcije. Ne kot dobrodelnost, ampak kot poslovno filozofijo.
Stvari so se s pojavom novih tehnologij in razmahom socialnih omrežij precej spremenile. Kako vi trenutno vidite svet? Svet se spreminja izjemno hitro in brutalno. Nove tehnologije bodo morda vsako desetletje naredile večje spremembe, kot smo jih doživeli v zadnjih tisoč letih. Na eni strani je mnogo govora o nastajanju umetne inteligence, na drugi strani pa nas digitalizacija vodi v sužnjelastništvo. Tisti, ki bo imel najboljšo infrastrukturo za digitalizacijo, bo namreč pobral celoten delež. S tem bo izbrisal srednji razred, ki je do tedaj sodeloval v teh poslovnih procesih. V Sloveniji temu posvečamo premalo pozornosti. Na proces sicer ne bomo imeli bistvenega vpliva, a dobro se je zavedati, katere dileme se odpirajo.
Danes je povečanemu povpraševanju lahko ugoditi, težje pa je prodati še tako vrhunski izdelek. Iz izkušenj lahko povem, da se kupci velikokrat ustrašijo novega izdelka, saj so do njega nezaupljivi. Ni dovolj narediti nov proizvod, treba ga je ustrezno predstaviti, popraviti in prodati. Ideja je le kanček uspeha.
Katerim stvarem v podjetju posvečate največ pozornosti? Za nas so ključni talenti, ljudje in delo z ljudmi. Veliko pozornosti posvečamo tudi iskanju in razvijanju svetovnih trendov in povezovanje s partnerji okoli sebe. Danes ti je nekdo lahko partner in hkrati konkurent. Jasnih razmejitev ni več.