Samuel Žbogar-tisti odhajajoči šef diplomacije, ki je moralni zmagovalec neenakopravne tekme

"V tekmo za sedež v varnostnem svetu smo vstopili pred 11 leti, verjamemo, da smo dobri kandidati … Nikoli nismo vodili kampanje proti katerikoli kandidatki, ne odobravamo pa tudi, kako je kampanja potekala in kako so potekale volitve za nestalno članico …" Vse drugo je znano! Samuel Žbogar je po treznem premisleku, verjamem, da tudi po kakšnem klicu iz domovine, pa najbrž tudi kakšnem nasvetu "prijateljev" iz Evropske unije končno sporočil, da umika našo kandidaturo. In boja, začinjenega z zelo umazano kampanjo protikandidata iz Zakavkazja, je bilo kajpak nepreklicno konec. Azerbajdžan je ob zmagoslavju, razumljivo, celo pohvalil moralno držo Slovenije, slovenski vodja diplomacije pa je malce skrušen na koncu razočarano priznal, da je Slovenija vodila kampanjo nekoliko idealistično. Ja, najbrž nismo bili pripravljeni na številne udarce pod pas. Malce amatersko … Zagotovo pa drži, da so vsa glasovanja, še zlasti pa začetna, ko je Slovenija prešla v vodstvo pred Azerbajdžan, dokazala, da nismo bili avtsajderji. Nikakor nas ni treba biti sram! To je bil velik uspeh za Slovenijo in priznanje njenemu ugledu, so si enotni analitiki političnega dogajanja v varnostnem svetu Združenih narodov v New Yorku. Temu preprosto ni mogoče oporekati.

Slovenija sploh ni mogla zmagati, čeprav je imela polno podporo Evropske unije, pa še koga tudi iz Gibanja neuvrščenih. Vložki v tej igri so bili očitno previsoki! Z nafto in zemeljskih plinom bogati Baku je imel več jokerjev v rokavu. Je član Organizacije islamske konference, ki ima kar 56 članic, Rusija je v tej konferenci opazovalka, prenekatera država iz skupine neuvrščenih pa se je na koncu očitno dala prepričati in prestopila na njegovo stran. Da ima Washington s "prijatelji" iz Azerbajdžana strateške interese v regiji, je tudi že stara in oguljena resnica. Zato Slovenija zares tudi ni imela velikih možnosti, da bi lahko zasedla sedež nestalne članice varnostnega sveta v prihodnjih dveh letih. Bosno in Hercegovino bo na koncu leta nasledil Azerbajdžan. Kar tudi pomeni, da EU ne bo imela kar pet oziroma tretjine vseh sedežev v varnostnem svetu svetovne organizacije. In tudi to je bil gotovo dodatni zaviralni razlog, da je Slovenija bila kratko malo prekratka. Na račun Bruslja, ki bi z izvolitvijo še pete svoje članice Varnostnega sveta morda zares preveč okrepil svoj vpliv pri odločanju o najpomembnejših vprašanjih globalnega miru in varnosti. Tega si Washington, Moskva in Peking pač niso mogli privoščiti …

Zdaj ne gre žalovati. Grenak priokus pa vseeno ostaja, ampak ko ne gre, pač ne gre. Bolje bo, če Slovenija čim prej pozabi na izgubljeno priložnost (konec koncev je mala deželica v letih 1998 in 1999 že bila nestalna članica Varnostnega sveta OZN) in zaupanje v mednarodni skupnosti, ki ga je ob glasovanjih dobila, pametno unovči. Saj zato tudi gre. Morda tudi z začetkom priprav na novo kandidaturo. Čas je zagotovo naš zaveznik!