Razpoke

Tokratni najmočnejši sunek je eden najhujših in najbolj uničevalnih od 27. maja 1960, ko je to državo streslo z močjo 9,5 stopinje po Richterjevi lestvici in ko je ob tresenju tal in posledičnem visokem plimnem valu ugasnilo 2200 življenj. Krute in neizpodbitne številke. Sobotni potresni sunek, le prvi v množici več kot sto manjših, ki so mu sledili, je bil vendarle eden najmočnejših v zadnjih štirih stoletjih in je po svoji rušilni moči več stokrat prekosil nedavno potresno katastrofo na Haitiju, a je vendarle terjal neprimerljivo manj človeških žrtev: medtem ko v Čilu za zdaj poročajo o nekaj več kot 700 izgubljenih življenjih, je na Haitiju število žrtev preseglo 200 tisoč.

Najhujše razpoke niso na zgradbah Razlog za razkorak v krvavem davku je žal zelo preprost in neizprosen: v Čilu, eni najbolj razvitih in stabilnih gospodarstev Latinske Amerike, je potresno varna gradnja nuja, ki jo kar se da dosledno izvajajo, medtem ko v revnem Haitiju za to ni bilo posluha ali denarja. Kot je v enem svojih zadnjih pogovorov za naš medij povedal zdaj že pokojni Renato Vidrih, eden največjih slovenskih strokovnjakov za potrese, potres razgali vsako napako v gradnji. Pa vendarle niti v Čilu ni vse šlo brez brazgotin: starejša, zlasti zgodovinska poslopja takšnemu potresnemu razdejanju niso bila kos, klonile so tudi nekatera novejša poslopja, zlasti v drugem največjem čilskem mestu Concepcion in istoimenski provinci, infrastruktura pa je marsikje zdesetkana. Toda najhujše razpoke so začele pojavljati šele nekaj dni pozneje.

Država je premalo opozarjala Ponosna država Čile je sprva ponosno, morda bi lahko dejali celo trmasto, zavračala pomoč iz tujine v prepričanju, da bodo še tako izredne razmere lahko obvladali sami. Neodpustljivi spodrsljaji države so se kar vrstili. Kredibilnost države je v očeh mnogih tamkajšnjih prebivalcev odplaknil cunami, katerega – tako pravijo ogorčeni prebivalci ob tihomorski obali – nevarnosti in prihoda niso ustrezno napovedali. Dober poltretji meter visok plimni val je tako odplavljal vse, kar mu je bilo na poti: ljudi, ruševine, prej še ne tako poškodovane zgradbe …

Državna oblast pa tokrat vendarle ni izbrala strahopetnega pristopa in se ni sklicevala na to, da bi ljudje lahko tudi sami napovedali cunami: čilski obrambni minister Francisco Vidal pa je že skrušeno priznal, da so storili napako, ko niso (bolj) opozorili na prihajajoči plimni val. Moralno dejanje, ki bo sicer slaba tolažba tistim, ki so zaradi tega izgubili svoje bližnje ali utrpeli dodatno škodo.

Soočena z bolečo resnico, je država naposled le pristala na pomoč tujine. Odhajajoča predsednica Michele Bachelet, ki se ji mandat izteče v dobrem tednu, je predvsem prosila za začasne bolnišnice, začasne mostove, sisteme za prečiščevanje vode, strokovnjake za popis škode.

Razpoke v ljudeh Čilske oblasti so se morale soočiti še z eno veliko težavo: s plenilci in z roparji. Nekateri so se za to potezo odločili iz samega obupa (kar tovrstnih pohodov še vedno ne opravičuje), veliko več je takih, ki so v tem zavohali priložnost za lahek (mrhovinarski) zaslužek. Če bi morda bili pripravljeni zamižati na eno oko materi, ki za svojega dojenčka krade plastenko vode, da bi preživel, kako neki naj razumemo moške na višku moči, ki namesto da pomagajo reševalcem ali odpravljajo škodo, raje kradejo gospodinjske aparate? Kako huda družbena razpoka je slika, ko vidimo mnoge ljudi, da pohlepno plenijo vse, kar jim pride pod roke? Panika, boj za obstoj, pohlep? Kaj je zares in kje je meja? Ali jih v to res žene tako nezadržna moč, ki so ji kos le solzivci in vodni topovi? In ali ni žalostno, da celo nekateri predstavniki visokih moralnih avtoritet v nekaterih primerih opravičujejo ropanje in tako zaničujejo tiste, ki red spoštujejo?

Ne dogaja se samo drugje Seveda pa si nihče ne želi, da bi ga razmere v njegovem okolju pripeljale do podobnih preizkušenj in skušnjav. A če si mislimo, da se to ne bi moglo zgoditi v naši bližini, se najbrž hudo motimo. Le spomnimo se slik plenjenja po ulicah Francije ob velikih nemirih v predmestjih pred leti. Iste Francije, ki te dni prav tako trpi pred navalom neobrzdane narave. Na atlantski obali Francije so obupani zaradi nalivov in poplav, ki jih povzroča orkan Xynthia. Državi očitajo, da od časa Napoleona ni poskrbela za boljšo poplavno zaščito in da so pesek raje pustili na sipinah na ogled turistom, kot pa da bi z njim naredili (morda neugledne) varovalne nasipe. A jih njihovo trpljenje vendarle ni pognalo v plenilske pohode.