Ponedeljek,
24. 5. 2010,
8.25

Osveženo pred

8 let, 11 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

Ponedeljek, 24. 5. 2010, 8.25

8 let, 11 mesecev

Radijski napalm

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3
Banalno, ampak izmed vseh medijev mi je še vedno najljubši radio: vsaj oči pusti pri miru. Kot medijski porabnik se še najbolje počutim med vožnjo z avtomobilom z vključenim sprejemnikom.

Pogosto me sicer razdražijo vedno isti pop hiti in postane agencijske novice. Priznam tudi, da ne poslušam komercialnih postaj, ker težko sledim čvekajoči plejadi voditeljev, ki se vrtijo med narcisoidno osladnostjo in neduhovito vulgarnostjo. Vseeno pa je pri radiu vsaj teoretično možno, da ujameš kaj (medijsko) živega. Če preživiš napalm radijskih oglasnih blokov. Napalm ni prispodoba - radijske reklame požgejo vse, kar je živega. Tipičen radijski oglas: "Joj, kje si pa našla to čudovito obleko? Je pa morala biti zelo draga," reče prvi ženski glas. "A, ne veš," odgovori drugi ženski glas. "Kupila sem jo v XY trgovini. Sploh ni bila draga, saj imajo v tej trgovini totalno razprodajo, jaz sem jo kupila s 60-odstotnim popustom. Takoj pohitim tja," reče prvi glas, potem pa drugi glas še enkrat ponovi, da so v trgovini XY obleke totalno znižane. Po tem kanonu na radiu oglašujejo vse, od zavarovalnic, ki v hipu povrnejo škodo, do čudežnih pripomočkov, ki gospodom lajšajo težave s prostato.

Oglaševalska osebnost leta Mitja Petrovič, direktor ene izmed največjih agencij pri nas, mi je v intervjuju potožil, da ustvarjanje oglasov sploh ni več romantično in da se agencije krvavo bojujejo za posel, za nameček pa so se reklame začele potrošnikom še upirati. Le kako se ne bi, sem ga vprašal, ali se radijske reklame pri nas lahko spustijo še nižje? In je razložil, da vsi, od naročnika do oglasne agencije, na radio gledajo kot na peto kolo. Zato si radijske postaje toliko lažje prilaščajo produkcijo oglasov: nekdo iz internega marketinga napiše dialog, špikerici se za tri minute zapreta v studio in ceneni paket gre v večmesečno predvajanje. Gospodov poslušalcev nihče nič ne vpraša. Tako kot nihče nič ne vpraša lastnikov lokalov, ki morajo mastno plačevati zloglasnemu združenju Sazas, če nočejo gostov odganjati z grobno tišino. Zadnjič sem pil kavo v baru, ki ga vodi zelo pameten mož. "Prav, če že moramo plačevati Sazasu za predvajanje glasbe, naj tudi radijske postaje plačujejo lokalom za predvajanje oglasov," je rekel. Odlična ideja. Če se jih že ne moremo znebiti, naj vsaj plačajo, ker jih moramo poslušati. Sumim sicer, da je, tako kot vse dobre ideje v teh kriznih časih, tudi ta obsojena na vzvišeno ignoranco.