Psihoterapevt Zoran Milivojević: Prav je, da smo zaskrbljeni, a potrebujemo tudi upanje

Dr. Zoran Milivojević, rojen Beograjčan, je psihoterapevt s 25-letno prakso, svojo pot pa je začel leta 1989, ko je kot transakcijski analitik uspešno opravil mednarodni izpit ter se hkrati izpopolnjeval v Mednarodnem in evropskem združenju za transakcijsko analizo. Danes dela kot zasebnik v Novem Sadu in Ljubljani.

So ljudje, ki v praznikih uživajo in jim je praznično razpoloženje zlezlo pod kožo, zato so zelo nesrečni, ko se morajo po koncu božično-novoletnih praznikov vrniti v "kruto realnost". Imamo pa tudi tiste, ki so zaradi praznikov še bolj potrti, takrat pa njihove glave še bolj kot običajno polnijo črne misli. Kako lahko eni in drugi preživijo praznike in kako se spoprijeti s prihajajočim letom, smo se pogovarjali z mednarodno priznanim psihoterapevtom Zoranom Milivojevićem.

Pred nami so božično-novoletni prazniki, čas, ko se posvetimo družini in prijateljem. Na kaj bi se morali v tem času osredotočiti? Prazniki se tako imenujejo, ker so "prazni", in sicer zato, ker v teh dneh ne delamo. Torej je to čas, ko se večina ljudi sprosti, upočasni vsakodnevni ritem ter se prepusti počitku in zabavi.

Prazniki so čas, ko se posvetimo ljudem, s katerimi smo si blizu, ko se srečujemo s prijatelji in družinskimi člani, s katerimi sicer nismo vsak dan. V tem smislu so prazniki čas dekoncentracije, ko se ne osredotočamo na neko dejavnost ali delo.

Prazniki so tudi čas obdarovanj. Zakaj je ljudem obdarovanje tako pomembno? Lahko rečemo, da nekateri v darilih iščejo uteho? Zakaj? Z darilom pokažemo, da nam je oseba pomembna in da nam je mar zanjo. Že v otroštvu smo se naučili, da je darilo znak ljubezni. Otroci ne razmišljajo abstraktno in abstraktnih pojmov ne razumejo dobro, zato je za njih darilo, objem ali lepo dejanje povsem konkretna ljubezen. V tem smislu je dajanje in sprejemanje daril eden od tako imenovanih "jezikov ljubezni".

Danes si darilo razlagamo kot potrditev prijateljskih odnosov v najširšem pomenu besede. Vendar obdarovanje ni vedno preprosto, saj lahko darila povzročijo tudi nasproten učinek. Najboljše darilo je tisto, katerega se obdarovani resnično razveseli, ki je koristno, potrebno in vredno. Zato je najtežje obdarovati tiste, ki jih ne poznamo dobro.

Ko ljudje sami sebi kupujejo neke predmete, obdarujejo tisti del sebe, ki mu rečemo notranji otrok. Za nekatere je samoobdarovanje edini izvor ljubezni, ki nekako postaja neke vrste uteha, s katero želijo dobiti občutek sreče.

Ko prazničnemu vzdušju dodamo krizno obdobje, dobimo veliko število nesrečnih in obupanih ljudi. Kaj se dogaja z ljudmi in njihovim psihičnim stanjem okoli praznikov? Kako bi jim lahko pomagali, kaj potrebujejo? Praznikov se veselijo tisti, ki imajo družino in hkrati razvito tudi socialno mrežo. Vendar pa so lahko ti isti prazniki v veliko breme tistim, ki so osamljeni. Ti ljudje se sicer dobro počutijo med tednom, ko se zaradi svojega dela počutijo koristne in vredne. Ko dela nimajo, pa imajo občutek, da niso pomembni. Kadar niso z ljudmi, ki so jim blizu in ki jih imajo radi, se počutijo osamljene.

Če so ob tem še preponosni ali pa jih je sram, da bi si našli družbo, praznike preživljajo sami. Posledično so med prazniki depresivni, njihove misli pa so črne, zato je lepo, če poznamo koga, ki je osamljen, da ga med prazniki pokličemo, mu voščimo lepe praznike in ga povabimo, da praznuje z nami. To mnogim zelo veliko pomeni.

Dan po prazniku se pogosto počutimo prazne in žalostne, ker se je treba vrniti na delo, v šolo, tako rekoč "v realnost". Kako lahko praznično vzdušje podaljšamo v nepraznične, običajne dni? Kakovostno oziroma lepo praznovanje nas spominja na to, kako bi bilo življenje lepo, če bi bil vsak dan praznik. V teh dneh se spomnimo otroških let, ko smo bili brez dolžnosti, odgovornosti in obvez.

Žalost je občutek, ki nas preplavi takrat, ko se zavemo, da smo izgubili nekaj, kar nam je bilo pomembno. Če je nekdo po praznikih žalosten, je to zato, ker je izgubil to doživetje, češ: "Vse, kar je lepo, traja malo časa."

Ne verjamem, da bi ti lepi trenutki trajali, če bi ves čas praznovali. Mislim, da bi se hitro začeli dolgočasiti in bi si želeli dela in drugih aktivnosti.

Različne gospodarske, tako notranje kot zunanje, napovedi kažejo, da bo življenje v Sloveniji prihodnje leto še slabše kot v iztekajočem se letu. Kako takšne napovedi vplivajo na ljudi? Povzročajo skrbi. Vendar veliko manj kot pred tremi ali štirimi leti, ko smo prvič na svoji koži začeli čutiti negativne posledice krize. Zdaj so se ljudje naučili živeti s krizo.

Spoznali so, da se morajo iz območja kakovostnega življenje prestaviti v območje preživetja ter da se morajo prilagoditi negativnim okoliščinam. Te napovedi ljudem predvsem kažejo, da je treba "še malo" zdržati.

Težava pa je, da nihče ne ve, kako dolgo bo še trajalo "to malo". Zaskrbljenost ljudi je zato povsem razumljiva, saj razmišljajo o različnih negativnih scenarijih in o tem, kaj bi lahko naredili, da bi jih preprečili, pa tudi o tem, kako se odzvati in zaščititi, če bi se ti scenariji uresničili.

Bi, če bi se od takšnih napovedi izolirali, morda živeli bolje, bi bili manj pesimistični? Bi bile morda človeške glave bolj odprte za ideje in kreativnost? Potem bi se seveda počutili bolje, a menim, da to ne bi bilo dobro. Naše počutje je odziv na realnost in kot taka nam pomaga, da se z njo spoprimemo.

Če je realnost vedno slabša, mi pa se počutimo dobro, verjetno ne bomo storili nič, da bi to spremenili.

Če pa nam je neprijetno in se počutimo slabo, nas ta občutja silijo v neko aktivnost in dejanja, s katerimi želimo spremeniti stanje, v katerem živimo.

Beseda čustva izvira iz latinske besede emovere, ki pomeni sprožiti, torej se naša čustva – še posebej to velja za neprijetna čustva – sprožijo, ko menimo, da smo ogroženi. Zato neprijetni občutki ljudi spodbujajo, da rešijo tisto, kar se da rešiti, in se izognejo tistemu, česar se ne da rešiti, ter hkrati sprejmejo tisto, kar je nerešljivo in neizogibno.

Pogosto se poudarja, da je vse v glavi oziroma v naših mislih. Kaj oziroma kako bi morali spremeniti način mišljenja, da bi ne le iz sebe, temveč iz družbe pregnali pesimizem? Ni vse v glavi. Gospodarska kriza je objektivna stvar, saj dejansko obstajajo težave v delovanju družbe in države, ki vplivajo tudi na naše življenje.

Je pa res, da se ne odzivamo samo na dogodke kot take, temveč glede na pomen in pomembnost, ki jim jo pripisujemo. V tem smislu nekateri ljudje obupujejo, zato so paralizirani z negativnimi in neprijetnimi občutji.

Kar potrebujemo, je zaskrbljenost, a hkrati tudi upanje, da bo bolje.

Najboljši je dvojni odnos do prihodnosti: pesimizem, ki nam pomaga, da se zavarujemo pred morebitnimi nevarnostmi in da smo previdni, ter optimizem, ki nam daje upanje in pozitiven pogled na prihodnost, energijo, da vztrajamo in zdržimo.

Novo leto je priložnost za nov začetek in čas, ko si zadamo nove cilje. Kaj menite o prednovoletnih zaobljubah? So te sploh smiselne ali so zgolj same sebi namen in jih običajno ne izpolnimo? Kakor za koga, nekateri se jih držijo. Obstajajo ljudje, ki delujejo kot podjetja. Imajo letno bilanco, na osnovi katere naredijo analize in sprejmejo odločitve za naprej.

Novo leto je dobra priložnost, da se ozremo na preteklo leto in da naredimo načrt za prihodnje.

Kar zadeva dobre odločitve za prihodnost, mislim, da ni treba čakati na novo leto, ampak je vsaka priložnosti dobra, da se nekaj naučimo in naredimo sklep, kako bomo ravnali v prihodnje.

Zakaj je po vašem mnenju tako razširjeno mišljenje, da je novo leto čas za nekaj novega in korenite spremembe? Ljudje imajo svojo vero in prepričanja. Novo leto je čas, ko se nekaj konča in začne nekaj novega, ter zato odlična priložnost, da ljudje pogledajo v sebe, svoje življenje ter se vprašajo, od kod prihajajo in kam želijo iti.

Verjamem, da je življenje potovanje in da smo mi tisti, ki odločamo, v katero smer bomo šli. Globoko verjamem tudi v spremembe in želim, da ljudje ustvarjajo tiste spremembe, za katere menijo, da jim koristijo.