Psihologija denarja

Nedvomno še en dokaz labilnosti finančnih sistemov po svetu, predvsem pa ameriškega, ki še kar naprej verjame, da že načrti prinašajo rešitve. Ključ je v podrobnostih in ključna podrobnost je v tem, da nihče ne ve, ali bo načrt deloval. Osrednja težava omenjenega paketa za sanacijo bank je v tem, da utegne zaradi nejasnosti glede dejanskih vrednosti slabih naložb ob morebitnih dodatnih izgubah stati veliko več, kot je predvideno.

Psihologija in ekonomija mi že lep čas ustvarjata pomisleke. Osrednje gibalo trenutnih tržnih razmer je strah pred jutrišnjim dnem, strah pred neznanim. Številna gospodarstva v svetu, predvsem pa na Zahodu – konec koncev so ta tista, ki so najbolj na udaru – zdaj iščejo izhode iz krize, ki so povezani predvsem s spodbudo potrošnje, česar pa brez resnih zagotovil, da bo tudi jutri kritje za potrošnjo, ne bo. Potreba po trošenju oz. povpraševanju se namreč riše kot osrednji stimulans krepitve gospodarstev, obenem se vrstijo napovedi odpuščanj, varčevanj.

Manj težav v zdajšnjih razmerah imajo v državah, kjer gospodarskega liberalizma niso izpeljali v vsej svoji “svobodi”. Tovrsten nadzor se morda seli tudi na mednarodno ekonomsko raven, čeprav dolgotrajna pogajanja o liberalizaciji mednarodne trgovine ne dajejo kakšnih otipljivih spričeval, da bi se to lahko zgodilo kmalu. Manj prizadeta Kitajska je znova sporočila, da bo še naprej kupovala ameriški dolg, kar je spodbudno za ameriško vlado, ki črpa ogromne količine denarja v tamkajšnje gospodarstvo. A tokrat brez kitajskega opozorila o resnosti razmer ni šlo, konec koncev so ob možnem padcu vrednosti dolarja tudi kitajske dolarske rezerve in naložbe v težavah. Ne glede na to, da je prav razvejana gospodarska liberalizacija prek globalizacije povzročila široke razsežnosti krize, bo očitno medsebojna soodvisnost tista, ki utegne znova zagnati mednarodne ekonomske kazalce. In v tem pogledu je globalizacija lahko dobra.

Spraviti likvidne Kitajsko, Indijo in denimo Brazilijo v rešilni čoln, kar naj bi prihodnji teden storil G20, je tako logična poteza. Protekcionizem je še vedno tabu, pa vendar ga lahko razberemo - tudi iz raznih selitev proizvodnje – kot skrb za lastne interese, kar je bistvena postavka nastopa držav v mednarodnem okolju. Podaljševanje ameriške agonije pomeni podaljševanje evropske. In podaljševanje evropske agonije je težavno za slovensko gospodarstvo. Pomanjkanje pozitivnih signalov v evropski in tudi ameriški gospodarski politiki je za trgovanje uničujoče. Menda še ni razlogov za paniko. A po drugi strani, ko bo čas za paniko, bo že prepozno.