Torek,
11. 8. 2009,
21.06

Osveženo pred

8 let, 8 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

Torek, 11. 8. 2009, 21.06

8 let, 8 mesecev

Prisega v Teheranu

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3
Inavguraciji predsednika Ahmadinedžada so prisostvovali najvišji diplomatski predstavniki članic EU v državi. Sprejemamo, a ne čestitamo?

Vključno s Slovenijo, piše EU Observer. Razen Nemčije in Avstrije so menda države članice na slovesnost poslale svoje najvišje predsavnike na ambasadah. Pomenljivo? Ali pač ne. Konec koncev je švedski zunanji minister Bildt na svojem blogu zapisal, da je treba pustiti odprte kanale komuniciranja z Iranom. En način je nedvomno ta, da se udeležiš inavguracije predsednika države. Ne glede na to, kaj si misliš o njem ali o volitvah, na katerih je zmagal. Podobno vprašanje je burilo duhove pred dobrim letom dni, ko so v Pekingu pod geslom "En svet, ene sanje" odprli olimpijske igre. Na eni strani interes, na drugi pomisleki. Prevladal je pragmatizem. Glede na medsebojno gospodarsko povezanost, globalizacijo storitev in trgovine, tudi zaradi globalnih razsežnosti političnih odločitev Pekinga bi bil bojkot v neskladju s pragmatizmom. Ta se z zdajšnjim nestabilnim gospodarskim stanjem v svetu še bolj kaže predvsem v dvotirnosti odnosov. Krepijo se področja sodelovanja na eni strani, medtem ko nestrinjanje ohranja raven izjav, ki ne prejudicirajo ravnanja. To velja od Hondurasa, prek Južne Osetijo do Rusije, Kitajske, ali do "bogate" revne Afrike.

Nazaj v Iran. Junijske volitve, predvsem pa dogajanje po njih, je ponudilo dokaz, da se je islamska republika dodobra stopila v klerikalno-militantno državo. Za zdaj Revolucionarna garda s svojo kliko, na čelu katere sedi Ahmadinežad, še ne predstavlja prevelike nevarnosti za verske voditelje, na nek način jih dopolnjuje. A se jasno kažejo razlike v sami klerikalni eliti, ki so tokrat še ostale v mejah nadzora. Resda izrazito ostrega navzven, a vseeno.

Pred leti sem v dokaj sproščenem Shirazu "pod mizo", na kateri navkljub zgodovinski znamenitosti vinorodnega okoliša ni bilo opojne kapljice, spraševal vrstnike in vrstnice, ali v Iranu sploh obstaja reformistična struja. Odgovor je bil dokaj prizanesljiv. Ne do "reformistov", prej do mojih pričakovanj. Češ, saj so vsi preverjeni kadri. No, nekaj let zatem se kaže, da je reformizem morda še najbolj prežeč v demografski strukturi, pri čemer sami klerikalni reformisti še zdaleč ne dosegajo pričakovanj ali celo zahtev reformam naklonjene mladeži. Morda bo odslej drugače. Oster odziv revolucionarne garde in prostovoljcev v imenu "enega sveta in enih sanj" na proteste je bil seveda pričakovan. Nič ne sme biti prepuščeno naključjem. A šele s tem so reformizmu dejansko dali možnost, da to tudi postane. Morda so pričakovanja nezadovoljne javnosti delno ohromljena, a se z javno izraženim nestrinjanjem z vlado tudi blagim reformistom odpira pot do zmanjšanja razlik med želenim in izvedljivim. Možno je tudi, da bo predsednik Irana v drugem mandatu prepoznal tudi želje tistega dela prebivalstva, ki mu ni naklonjen. Zdaj je očitno, da volilna baza za naprednejše poglede obstaja, vprašanje časa in predvsem gospodarskih razmer v Iranu je, kdaj bo zase zahtevala za nas samoumevne pravice in dobrine. Junijske volitve so torej pokazale, da volivci za reformiste obstajajo, osrednje vprašanje zdaj je, ali bodo reformisti obstali? Tudi v tem smislu gre razumeti odprte kanale komuniciranja.