Prej je nekdo, ki je imel depresijo, želel na bolniški dopust, zdaj si ne upa

Dr. Peter Pregelj je predstojnik oddelka za psihiatrijo na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Je profesor in zdravnik v zelo zgodnjih 40 letih z bogato akademsko kariero in prakso. Z vso strastjo se posveča nevrobiologiji, išče genetske vzroke za najresnejšo zdravstveno-psihiatrično tegobo Slovenije, samomorilnost. Vodi ambulanto za starostnike. O Slovencih je prepričan, da smo zdravi ljudje, morda le malo preveč pesimistični.

Psihiatrija je resna stroka, natančna, posploševanja ne mara. Precej drugače od novinarstva. Dr. Pregelj je kljub vsemu privolil, da odgovori na tri zelo stereotipna vprašanja. Težko smo ga prepričali.

Dr. Pregelj, kako vidite Slovenca leta 2013? Kolikor se jaz z njim srečujem v strokovnih krogih, vidim negotovost, zaskrbljenost, nezaupanje v prihodnost, ki se lahko kaže v različnih stiskah, to opažam pri svojem delu. Vidim tudi, da na ljudi precej negativno vpliva poplava negativnih informacij. Včasih se tako ljudje zatečejo po nasvet, ker menijo, da je to edina resničnost. Pozabijo pogledati skozi okno, videti, da je zunaj lep dan, da se tudi kaj lepega dogaja, da niso vse le negativni zgledi in črna prihodnost.

Ali je zaradi krize zadnja leta več duševnih obolenj? Podatki, ki jih imamo za Slovenijo, so razmeroma skopi, nimamo namreč dobrih podatkov o vplivu gospodarske krize na stanje ljudi. Tako si moramo pomagati s podatki iz Evropske unije. Vemo, da se tam zaradi krize pojavlja več duševnih motenj, v Španiji so na primer v ambulantah splošnega zdravnika od začetka krize opazili 10-odstoten porast depresij. Kar kaže na to, da kriza vpliva na porast duševnih motenj. Pri nas opažamo spremembe v pojavljanju motenj. Prej je tako nekdo, ki je imel depresijo, želel na bolniški dopust, zdaj pa ga skrbi, kaj bo s službo, in kljub bolezni nadaljuje delo. Kar je včasih lahko težava. Te stiske se pojavljajo pri nezaposlenih in pri tistih, ki imajo razne negotove oblike zaposlitve, jim grozi izguba službe, delajo za določen čas, to pomeni negotovost in stisko samo po sebi.

Slovenija je razdeljena. Ali je Slovenec razdeljen, se to odraža v kliničnih slikah? No, to ni pomembno, je pa zanimivo, da se lahko stiske iz preteklosti prenašajo iz leta v leto, iz generacije v generacijo, kjer so postavljena toga stališča, ker se je nekaj generacij nazaj nekomu nekaj zgodilo, potem pa se to prenaša naprej. Velikokrat se misli prenašajo prek generacij, pa če so v skladu s časom ali ne, in ljudje se tudi ravnajo po njih. Ali je tega v Sloveniji veliko? Slovenska družba je v zadnjem času veliko preživela, šla je skozi spremembe in posameznik se temu pogosto težko prilagaja. Zlasti če poskuša spremeniti stališča, poglede svojih staršev, ki so lahko v skladu z zahtevami časa in sedanjostjo, lahko pa so povsem neustrezni. In nekdo še vedno lahko živi po teh prepričanjih, kljub temu da niso ustrezna.

Katera so takšna prepričanja v Sloveniji? Da je nekdo vreden samo, če nekaj dela. Prepričanje, ki je bilo še pred nekaj generacijami ustrezno: da je prepovedano uživati, da se je prepovedano poveseliti na sadovih svojega dela in se imeti dobro. Da je, ko je nekdo star in ne more več delati, tudi nevreden, da bi sploh živel, kar je v neskladju s splošnim pogledom.

Kakšna je diagnoza ljudi s takim prepričanjem? No, tako prepričanje je zelo pogosto pri ljudeh z depresijo, a samo tako prepričanje še ne pomeni, da ima človek depresivno motnjo. Pri tem mora biti prisotnega še kaj drugega.

Ali smo Slovenci depresivni? V primerjavi z drugimi je težko povedati, ker nimamo raziskav. Lahko pa povemo glede samomorilnosti. Tukaj je količnik višji kot v državah Evropske unije, gibljemo se okoli tretjega mesta, skupaj z Madžarsko in Litvo. Na srečo se v zadnjem času znižuje, bojimo pa se, da se bodo smernice upadanja spremenile predvsem zato, ker po študijah, ki smo jih opravili pri nas, vidimo, da je samomor v določeni regiji povezan z nezaposlenostjo v njej. Če se bo stopnja nezaposlenosti višala, je to lahko element tveganja.

Ali se Slovenci znamo pogovarjati o razlikah med sabo? V tujini sem imel priložnost spoznati, kako poteka komunikacija. Pri nas se v komunikaciji pogosteje pojavljajo negativne misli, manj je pozitivnega. Stvari vidimo bolj temno, kot bi jih kdo drug, tudi ko opisujemo stvari, so izrazi nekoliko bolj ostri in negativni, kot bi jih srečali pri drugih narodih.

Zakaj? Nekaj je verjetno del kulture, nekaj je del pogleda na svet.

Ali ne znamo izražati čustev? Odvisno, kdo nas sodi, nekateri pravijo, da smo kar topel narod. V vsakem narodu obstajajo variacije. Posplošiti in reči, da je ta narod tak in tak, so stereotipi. Si je pa smiselno domisliti, kam bi se želeli premakniti. Lahko bi postali bolj pozitivni, to bi bilo smiselno za duševno počutje in delovanje naroda.