Polom v Afganistanu

Priznanje afganistanskega predsednika, da je bil prvi krog volitev v avgustu preprosto preveč umazan, da bi lahko zloščili, je končno nekaj spodobnega v farsi predsedniškega vedenja Hamida Karzaja. Pričakovati, da bo v drugem krogu vse teklo tako kot mora, je iluzorno. Prej gre pričakovati, da bo vse skupaj mora. Po milijonih, ki jih davkoplačevalci na Zahodu namenjamo za obnovo in stabilizacijo Afganistana, bi se morali že zdavnaj vprašati, kaj sploh želimo doseči. Urejena volišča, urejene ceste, izobraženo prebivalstvo, ki razglablja o problemih svetovne politike in njenih implikacijah na lokalno politiko in gospodarstvo. No, ja. Nekako v slogu; saj ne zmorete obvladati resnice, mar ne. Preprosto je. Očitno je od visokih ciljev ostala samo majava lestvica, mednarodna politika in vojaki v tej državi pa se držijo čim bliže tlom. Zanemarjanje problema v preteklosti se danes kaže kot realna težava. Krivde je dovolj za vse, rešitev premalo. Ponujeni drugi krog je zgolj navidezna rešitev, saj le podaljšuje agonijo. Pojavljala so se ugibanja, domneve in celo pogajanja o tem, da bi Afganistan za nedoločen čas prevzela t.i. vlada narodne enotnosti, ki pod svojo streho skušala zbrati vsaj Karzaja in njegovega osrednjega volilnega tekmeca, poleg njiju pa menda čim več lokalnih samodržcev, Talibanov, poveljnikov, "trgovcev" in kar je še sodobnih veljakov razgibane države. Mamljivo. A kako potemtakem upravičiti ves ta denar, vsa ta sredstva, vsa ta izgubljena življenja, če bo rešitev vzpostavitev nekega začasnega statusa. Moreče za politiko. Sanjsko za kritiko. Zato volitve preprosto morajo biti. Napredek demokracije? Prej namesto demokracije in stabilnosti.

V številnih državah po svetu ta čas poteka razprava o ciljih, namenu in predvsem o vse nižji podpori prebivalstva operaciji v Afganistanu. Sovpadanje vojaške z ekonomsko krizo ustvarja politični vakuum, v katerem se resne, nujne odločitve odlagajo v prihodnost. Preokupiranost ameriškega političnega prostora z domačimi temami, prav tako nejasne usmeritve glede Afganistana; najsi bo to boj proti Al Kajdi, proti Talibanom ali proti mednarodni trgovini z mamili, ponujajo ključni tuji sili v Afganistanu že tako dovolj težav. Tudi drugod se pojavljajo razprave o smislu in potrebi po prostovoljnem sodelovanju v politično-varnostnem kaosu. Cilji, sredstva in pristojnosti so tako dramatično raznoliki, da jih praktično ni. NATO, ki se preobraža, odkar temeljnega bistva obstoja ni več, bi moral preobraziti predvsem svojo doktrino, ki temelji na doseganju zmag in porazov, ter se soočiti z realnostjo. Ko enkrat zanetiš ogenj, ga je treba znati tudi pogasiti.

Definiranje cilja je ključ za razvoj strategije. Iskanje poti naprej v Afganistanu nikakor ni lahko. Je težavno. In čas je, da se vseh motečih elementov iskanja te strategije razbremenimo. Zmage ne bo. To je že jasno. Zdaj v bistvu zgolj skrbijo za to, da ne bo poloma. Kaj je še hujše od poloma? Morda kar zdajšnje razmere, v katerih poloma ne priznavajo.