Torek, 6. 1. 2009, 21.21
8 let, 8 mesecev
Plinski deli in vladaj
Plinski spori med Moskvo in Kijevom prvih dni po vstopu v nova leta niso nič novega. Prave rešitve Evropska unija za to vprašanje nima. Nemoč zgolj podčrtava ostrejše izbrano besedišče v javnih izjavah, kar pa ne spreminja dejstev na terenu. Ali v naših domovih. Energetska diverzifikacija je bržčas edini možni odgovor na delno (ali krepko) odvisnost od ruskega plina. Slovenija menda ta čas uvozi več kot polovico plina iz Rusije. Evropska unija plačuje redno, česar za Ukrajino ne bi mogli reči, a tudi Moskva dobro ve, da ni vse v dolarjih. Zakaj bi sicer do zdaj vzdrževala tovrstne razkorake v cenah za “svoje” in za druge. Zapiranje pip Ukrajini je v tej post-oranžno-revolucijski državi sprejeto kot ruski prikaz veljave in moči. Čeprav vsaj v primeru neplačila ne bi smeli pretiravati glede ruskih ambicij ustrahovanja na mednarodnem parketu dodobra proti-rusko razpoložene oranžne elite v Kijevu.
A ne glede na to, je ukrajinsko-ruski energetski spor nov dokaz, od kod dejansko izhaja najbolj surova moč v »miroljubnih« mednarodnih odnosih ter strateških političnih usmeritvah. Ranljivost ukrajinskega gospodarstva, ki naj bi tem letu šele spoznalo globine recesije, je povsem očitna. V minulem letu so Ukrajinci plačevali približno 180 dolarjev na tisoč kubičnih metrov plina, zdaj naj bi kljub prvotni ponudbi za 250 dolarjev, ta cena znašala 450 dolarjev. Tovrstna razlika bi utegnila usodno škoditi gospodarstvu Ukrajine. Da bi Ukrajina zmogla plačevati podobno ceno kot bogatejše zahodne države je z vidika enakopravne obravnave smiselno, a je v realnosti težko verjetno. Kot rečeno, glede na recesijska gibanja in na volilno leto v Ukrajini, si oranžna elita ne želi privoščiti dodatnega zadolževanja. Prav tako bo zelo težko zgradila smiselno politično izhodišče v boju za predsedniško mesto, kar Ukrajino čaka proti koncu tega leta.
Zgolj zavezniki dobijo najbolj zavezniško prijazne tarife. Rusko sporočilo je v tem pogledu jasno. Preveč samosvoja ukrajinska varnostna politika ter prozahodna usmeritev v Moskvi še zdaleč nista sprejeti z razumevanjem. Premiki Natovih meja na zahodne ruske meje pa se v ruščini berejo kot grožnja, o kateri hočeš nočeš morajo razmišljati tudi v samem zavezništvu. Z rusko-gruzijskim obračunom minulo poletje ter z močjo, ki jo Moskva ima v Ukrajini predsednika Medvedjev in Putin dajeta vedeti, da o interesih in pristopih Zahoda ne odloča zgolj Zahod. Nekakšen veto v zadevah Evropske unije in Nata torej, izhajajoč iz nedokončno izdelane ter neenotne energetske strategije Stare celine.