Olimpijska Kitajska in predolimpijski Tibet

Če ste v zadnjem obdobju kaj poškilili na vse tiste zlomljene in lomljive novice na katerem od celodnevnih novičarskih programov, ste bržčas dobili vtis, da se tudi Tibetanci pripravljajo na Olimpijske igre. Sicer povsem po svoje, a vendar. Medtem, ko se v ozadju vrtijo posnetki, kako nekaj krepkih mladeničev obrača na streho kamionet, voditelj in njegov sogovornik razpravljata o tem, kaj vse skupaj pomeni za igre v Pekingu.

Morda je zgornja misel res malce na grobo posplošena, a že samo dejstvo, da je bilo v izgredih – kot navajajo – ubitih več kot sto ljudi, je dovolj zgovoren podatek, ki nima nikakršne zveze s športnimi igrami. In ki je bržčas povsem dovolj za obdelavo na način, zakaj, kako, kdo in predvsem še enkrat, zakaj znova enake, že večkrat slišane in videne zgodbe. A tokrat je drugače, Kitajska bo imela poleti Olimpijske igre. In spet smo tam. Pravzaprav je po svoje kar smešno, kako zlahka pristanemo na tovrsten diskurz, ki ne ponuja razprave o okoliščinah in razlogih, ki so privedli do nasilja v Tibetu; ki ne pozna sodbe o ustreznosti prijemov kitajskih oblasti, ki ne prepoznavajo želja manjšin kot relevantnih ter morda tudi o nepravilnih pristopih tibetanskega prebivalstva, temveč vse skupaj ustekleniči v fluidna vprašanja primernosti in neprimernosti izbire organizatorja športnih iger. Ta vlak je že zdavnaj odpeljal. Športnike, ki cela življenja garajo za to, da bi se njihovo delo zaiskrilo z olimpijskim odličjem je nepravično in predvsem neetično postavljati v arene, v katerih nastopajo politika in strateški interesi.

Z vidika celovitosti kitajskega ozemlja in zgodovine poudarjanja njene edinosti pač centralizirana Kitajska Tibetu ne more dati več pravic, kot mu jih daje. Če bi Tibet postal kaj posebnega, bi taki morda lahko postali tudi Ujguri ali problematični Tajvan, da drugih ne naštevam. Kaj je torej Kitajska danes? Kitajska je k orožju in surovinam uperjena velesila, katere osrednja krhkost izhaja iz represivnega nastopa proti malemu človeku. Najsi bo njen gospodarski potencial še tako velik, je težko verjeti, da bi enostrankarski izključujoči aparat zmogel ohranjati gospodarski razcvet, ne da bi podcenjeni delovni sili dal nekaj v zameno. Za zdaj se očitno še lahko kosa z neusklajenimi interesi množic, ki vsaj na načelni ravni kipi od olimpijskega navdušenja. Vprašanje je, kakšna je in bo vloga mednarodne skupnosti. V odločnosti prednjači ameriška ministrica Condoleezza Rice, ki je k zmernosti pozvala Kitajsko. Več je tistih, ki k zmernosti pozivajo brez naslovnika, kar tako. Vladajoča kitajska klika da veliko na videz Kitajske v svetu, le da zrcalne slike preprosto ne dobi. Kitajska je velika, Kitajska je priložnost. Je posel. Velik posel, ki noče imeti zveze s Tibetom.