Odločili smo se za pohlep in izkoriščanje

Nekoč smo govorili o kapitalizmu s človeškim obrazom, odločili pa smo se za pohlep in izkoriščanje, je prepričana družinska terapevtka in psihologinja. In kot trdi, oblika družine ni pomembna, pomembno je le, da posameznik lahko razvija temeljni občutek svoje vrednosti.

Se strinjate z varuhinjo človekovih pravic, ki v letnem poročilu ugotavlja, da smo vse manj socialna država?

Povedala je nekaj stvari, ki jih opazim tudi sama, pa tudi nekaj stvari, ki me presenečajo in sem vedno znova žalostna, kaj se je zgodilo v moji domovini. Denimo to, da so otroci brez zdravstvenega zavarovanja. Kako se nam je zgodilo, da tudi zakonodaja omogoča, da otroci niso zavarovani? Druga stvar, ki se mi zdi pomembna, zadeva socialno pomoč, po novem socialne transferje. Zdi se mi, da nam ne gre tako slabo. Ohranili smo več skrbi za ljudi v stiski, ljudi, ki ne morejo skrbeti zase, hvala bogu, od vseh držav nekdanje Jugoslavije. In tudi zdaj, v času krize − vsi mogoči neoliberalci in delodajalci temu rečejo gašenje požara − sem zelo hvaležna, da se požar gasi; to globoko spoštujem in cenim. A varuhinja opozarja na druge dimenzije, ki niso v središču pojmov socialne države. Gre za to, da splošno javno dobro ni več dostopno vsem. To absolutno ni dopustno. Prav tako je s šolanjem.

Izobraževanje pa je pomembno za preprečevanje revščine.

Iz svojih raziskav dobro vem, da so revni otroci slabše ocenjeni, da jim revščina zapira poti. Skrbi me, da nismo absolutno aktivno mobilizirani. Da nismo aktivni v tem, da varujemo javno zdravstvo za vse, javno šolstvo za vse. To mora biti aktivna akcija. Odgovor je, da smo kapitalistična država. Tudi politika in ta vlada govorita o konkurenčnosti, o tekmovanju, a to so popolnoma napačne predpostavke. Če pogledate, na čem temelji konkurenčnost, tekmovanje; na golem izkoriščanju delavcev, ki dobijo mizerno plačilo ali pa ga sploh ne dobijo. Graditi konkurenčnost države na izkoriščanju industrijskih delavcev – tako res nismo socialna država. Smo država, ki ne naredi ničesar proti izkoriščevalskemu kapitalizmu. Nekoč smo govorili o kapitalizmu s človeškim obrazom skandinavskega tipa. Saj ni treba, da je naš kapitalizem pohlepen, izkoriščevalski. Če lahko skandinavska država vzdržuje socialno državo, dostopnost do šole in zdravstva, socialno varnost, lahko tudi mi. Strukturne razlike so za našo družbo smrtno nevarne, saj izgubljamo ogromen potencial mladih ljudi, ki bi morali biti visoko izobraženi, šolani. Računati moramo na ljudi z veliko znanja.

Ali so študentje upravičeno protestirali zoper zakon o malem delu?

Protest me je začudil in razočaral. Študentska organizacija, ta računa na tisoče srednješolcev, ki so prišli v Ljubljano na žur in niso imeli pojma o ničemer, je zame izgubila vso verodostojnost. Ne morem razumeti tudi, zakaj študentska organizacija protestira za študentske servise, za izkoriščevalsko študentsko delo, zoper sebe po diplomi; da bo študent na tvojem delovnem mestu delal večno. To presega mojo pamet, ne vem, ali tega predloga zakona morda niso razumeli. Bogatenje študentskih servisov ni povezano s preživetjem. Vem pa, da obstaja skupina študentov, ki mora delati, da preživi. Jaz sem za štipendije.

Naši študentje so v primerjavi z ameriškimi med podajanjem študijske snovi precej bolj pasivni.

Na naši fakulteti je težava, da se moram nagarati, da očaram, začaram, vabim študente k sodelovanju. Zelo težko jih je pridobiti. Pa še nekaj sem opazila: nimamo spoštovanja do znanja, kar opažam pri ameriških študentih. To je edino, kar mi je všeč, sicer se Amerike bojim – saj je tam doma pohlepen kapitalizem. Spoštujem pa njihovo spoštovanje do znanja. Tam moraš pokazati znanje, ne diplome. Ameriški študentje te še ob 23. uri sprašujejo; dokler si tam, te hočejo izkoristiti, vzeti vse od tebe. Ni tako, da komaj čakajo, da odidejo s predavanj.

Poslance v državnem zboru čaka še ena vroča razprava o predlogu zakona o socialnih prejemkih, ki bo strogo upošteval vrednosti nepremičnin, v kateri živi prosilec za denarno socialno pomoč. Se vam zdi to prava rešitev?

To je spet vnašanje neoliberalnih kapitalističnih konceptov iz zahodnega sveta v našo, nekdaj socialistično državo, kjer je bilo drugače. Ta hiša je tvoj dom, delal si jo 30 let. Mi smo hišo sezidali in smo tam vse življenje. Vem, da gre za računsko logiko, a mislim, da ni prava. Upam, da se to ne bo zgodilo. Razumem podaljšanje delovne dobe, to bomo morali narediti, razumem tudi, da smo v težkem položaju, a tukaj je najbolj opazno, da smo pozabili na svojo preteklost. Črtali smo celo življenje v eni skupni socialistični domovini. Pozabili smo, kako smo prišli do teh nepremičnin, da tu ne gre za trgovanje z njimi. Star človek v Ameriki konča v nekem kontejnerju, v prikolicah, a to ni naše življenje in ni treba, da bi bilo. Sem absolutno proti.

Ali razvijamo prave vrednostne sisteme oziroma ali je država sposobna ustvariti pogoje zanje?

Samo odločiti se moramo za spoštovanje življenja, dela, javnega zdravstva, šolstva. A to ne gre skupaj s tekmovanjem, konkurenčnostjo. Mislim, da smo izgubili fantastično primerjalno prednost, da bi ustvarjali kapitalističen razvoj z zalogo v skupnem dobrem, solidarnosti življenja. Potrebna je druga odločitev in te ni.

Kdo mora sprejeti to odločitev?

Tukaj se pokaže nemoč tega sveta, vsi govorimo isto, mislimo, da bo to minilo, da bomo malo potrpeli, zamižali, potem pa bo svet šel naprej. Ne bo, to je utopija. Ko sprašujete, kdo; mi, ljudje. Nimam odgovora. Odgovor je mogoč, le soustvariti ga moramo. In to tisti, ki ga lahko soustvarimo. Zanimivo je, da nimamo v Sloveniji nobenega protikapitalističnega gibanja, vsi smo privolili v to, da je to način, kako bomo živeli. A to je zdaj ključno: odgovor moramo poiskati sami.

Menite, da je družinski zakonik, ki bo omogočal posvojitve otrok tudi istospolnim partnerjem, dober?

Nov zakonik je dober, imam pa majhno zamero. Še vedno ne pušča odprtih posvojitev, temveč so dokončne, kar pomeni, da se izgubi sled za izvorom. Da bi lahko posvojenec ostal v stiku s svojimi biološkimi starši, zakon ne dopušča. Podpiram ga, ker je sodoben, dopušča vse dobre odnose, ki že so. Največ hudega se zgodi v lepih, normalnih heteroseksualnih družinah. Raziskave kažejo, da oblika družina, njena struktura, na primer homo, hetero, enoroditeljska … Nič ne pomeni. Absolutno nič.

Kaj naj bi sodobna družina omogočala posamezniku?

Družina mora vsakemu članu omogočiti temeljni občutek lastne vrednosti , da se slišijo vsi glasovi, da lahko vsak misli, kar misli, čuti, kar čuti. Ne da dela, kar hoče, ampak da je v stiku s samim seboj. Pomembno je, da otrok v družini zadovolji dve temeljni potrebi, in sicer potrebo po edinstvenosti, avtonomiji, neodvisnosti, po drugi strani pa potrebo po odvisnosti, umeščenosti, odvisnosti v skrb, ljubezen, prijateljstvo, bližino … Kot psihologinja vem, da je pomembna sposobnost za reševanje sporov, sposobnost za ljubezen. To je odgovor na vprašanje; kako ravnamo z njo, temu sploh ne posvečamo pozornosti. Za to gre, za človeško bitje v teh odnosih. In o tem bi morali govoriti, saj je socialna država odvisna tudi od tega, kako je posameznik vpet v družino; ne kot družina, temveč kot posameznik. Ali lahko zraste v človeka s temeljnim občutkom lastne vrednosti, z znanjem, da lahko deluje, ali zasluži za svoje življenje, soodgovarja za skupnost.

Z družinskim zakonikom se tudi odločanje o pristojnosti reševanja družinskih vprašanj s centrov za socialno delo, ki so zelo kritizirani, prenaša na sodišča.

CSD ima ogromno izredno težkih in kompleksnih nalog, ki pa so tudi pravne narave. Dejstvo je, da se vse zruši na nanj. S težavami se ne ukvarjajo psihiatrija, svetovalni centri, zdravstvo, in na koncu, ko je vse razsuto, zadeva konča na CSD, takrat se s prstom kaže na center. Dejstvo je, da se centru vsiljuje vedno več birokratskega dela, zožuje se prostor za strokovno socialno delo. Če bi opravljali socialno delo, se napake ne bi dogajale.

Zakaj je tako?

O socialnem delu si vsaka druga stroka lasti pravico, da pove, kaj in kako je treba delati. Tudi zato, ker socialni delavci ne stojimo dovolj samozavestno pri načinu našega dela, to zahteva počasnost, sodelovanje, ustvarjanje. Lahko pa se odzovejo tudi urgentno, interventno, če je mogoče. Mislim, da nekateri CSD delajo dobro, drugi slabše, posamezniki delajo dobro, nekateri slabo. V vsakem centru lahko najdete stvari, ki niso dobre, sem pa zadovoljna, da bodo nekatere končale na sodišču. Šlo bo za večjo varnost ljudi. In potem se bo videlo, da je počasnost potrebna, pri nujnih intervencijah pa bo pod pravno varnostjo mogoče tvegati.

Se vam zdi, da je družina v Sloveniji še vedno vrednota?

Mislim, da je. Ne trdim, da je družina v krizi, vidim pa spremembe. Ločitev se pogosto zgodi ravno zato, ker je vrednota biti z nekom, s katerim lahko preživiš, ki se ga ne bojiš, z nekom, ki ga imaš rad. Zaradi vrednote biti družina in človek v življenju se razhajamo. Ni pomembno, v kateri obliki družine živiš, pomembna je dojemljivost za spremembe. Ljudje ne verjamejo, a bi jih povabila, da naj, če se odločijo za ločitev, poiščejo pomoč. Naj jim strokovnjaki pomagajo na novo sestaviti življenje, saj tistega, ki ga poznajo najbolje, ni več. Vprašanja stikov so strokovna vprašanja, to se lahko odlično reši, če se seveda odločaš za rešitve, ne za vojno. Na žalost so tudi vojne neke vrste vrednota.

Sovražnega govora je vedno več, izražajo ga tudi nekateri politiki. Sovražni govor je vedno na desnici, to moramo reči. Da slišim sovražni govor tudi iz cerkvenih krogov, to presega mojo pamet. Absolutno nedopustno. Cerkve ne razumem, razen če gre za boj za moč in oblast.

Ali je socialna država v krizi zaradi gospodarske ali je morda obratno?

To ni ravno moje področje, pa vendar: del krize je svetovna kriza, a naša kriza je grda posledica zahrbtnosti in kraje, umazane gole kraje in zakonodaje, ki je to omogočala. Izgubili smo temelje socialne države. Mislim, da gre za krizo koncepta, zato absolutno podpiram idejo Matjaža Hanžka o univerzalnem dohodku. To je dohodek, ki ga dobi vsak živ človek, ker je. Profesor Mencinger meni, da si to lahko privoščimo, znašal bi med 600 in 1000 evri.

Kako, če država še minimalnih plač ne more zagotoviti?

To je stvar odločitve. Pri nas gre za to, da mora dobiček pristati v žepu lastnikov, ne gre za preživetje podjetja. Ne gre za to, da bi delavci imeli delo; ne, gre za to, da do konca izkoristiš ljudi in jih uničiš.