O barvi in Beli hiši

Tisti, ki so pričakovali, da bo senator Obama svoje besede o spremembah, ki jih prinaša njegova morebitna selitev v Belo hišo, podkrepil s podpredsedniškim kandidatom, so se ušteli. Barack Obama je izbral jezičnega, ostrega in izkušenega sotekmovalca. A očitno ga ni izbral zaradi tistega, kar Joe Biden zna, temveč zaradi tistega, česar Obama ne zna in nima.

V obdobju, ko namesto težkih ekonomskih razmer, kjer naj bi bila sicer prednost demokratskih kandidatov, vsi govorijo o varnosti; Rusiji in Gruziji, Afganistanu, Pakistanu, Bližnjem vzhodu, je ta korak bolj kot ne priznanje republikancem, češ, imeli ste prav. Sem neizkušen, premlad in o zunanji ter varnostni politiki ne vem dovolj. Zato je zdaj ob njem potencialno zelo močan podpredsedniški kandidat. Ne da bi želel karkoli prerokovati, vseeno izpostavljam le en primer manj izkušenega predsednika, ki si je ob bok postavil veterana washingtonske politike. George W. Bush je prvi mandat prepustil podpredsedniku Dicku Cheneyu in njegovemu krogu ljudi. Vsaka podobnost je zgolj naključna.

Kaj torej prinaša Joe Biden, poleg tistih treh elektorskih glasov iz Delawarea. Za volivce demokratov utegne biti Obamova izbira smiselna. Izbral je nekoga, ki ga dopolnjuje. Ne zgolj glede izkušenj, tudi z vidika doseganja bolj konservativnih delov ameriške demokratske stranke. Joe Biden je iz Pennsylvanije, ki jo je Barack Obama v obdobju primarnih volitev krepko izgubil proti Hillary Clinton. Krog ljudi, ki ga Biden nagovarja dopolnjuje Obamovega. Biden je katolik in se predstavlja kot zagovornik belih ovratnikov. V tej sliki je vse jasno. Če ji dodamo še Bidenovega sina, ki se menda oktobra odpravlja v Irak… Obama skuša dobiti svojega Johna McCaina. Slika je tudi zanj, ne zgolj za veljake demokratske stranke očitno bolj primerna, če je v njej poleg navdahnjene, moderne črne zastopana zelo krepka tradicionalna bela. Pričakovano in preračunljivo. Vse manj pa sprememba, v katero lahko verjamete.

Z veteranoma na demokratski in republikanski strani se zmanjšuje sicer že tako malo možnosti za krepkejšo redefinicijo ameriške zunanje politike, čeprav jo narekujeta ruska moč ter hitra rast Kitajske. Ameriška zunanja politika se v zadnjih desetletjih ni bistveno spreminjala, ne glede na to, kdo je sedel v Beli hiši. Spreminjal se je slog in izbira sredstev za doseganje enakih ali vsaj zelo podobnih ciljev. McCain in Obama sta si z vsakim dnem bolj podobna.