Nič novih sankcij?

V trenutku, ko palica udari, grožnja izpuhti. Tepežkanje ne deluje vzgojno. Prej rodi novo tekmovalnost, krepi kljubovalnost. Vzemite Iran. Koliko sankcij. Koliko pristopov za inovativno kaznovanje države, ki jedrskemu programu ne daje pravega, jasnega imena. Razkritje novih jedrskih obratov minuli mesec je ponudilo skeptikom nov dokaz o preračunljivosti in pretkanosti teheranskih mul, medtem ko je Iranu naklonjenim državam vzelo nekaj sape. A slavje kritikov je kratko. Rusija in Kitajska (če omenim le članici Varnostnega sveta OZN) sta hitro potrdili svoja stališča. Konec koncev bo Teheran svoj vnovični jedrski spodrsljaj zlahka pripeljal v okvire sodelovanja. S podrobnim ogledom obrata pri Komu bo pač dal vedeti, da sodeluje. In glede na to, da je do prihodnjega konca tedna še veliko časa, lahko iz tistega obrata odstrani številne obremenilne dokaze.

Jedrska zgodba pač ima svoje junake in anti-junake. Minuli konec tedna, ko so pakistanski Talibani z zavzetjem vojašnice v Ravalpindiju dokazovali, kako resna je zaščita tamkajšnjih vojaških objektov, sta ameriška državna sekretarka in njen britanski kolega mirno pojasnjevala, da ni skrbi glede varnosti jedrskega arsenala. Resno. A dejstvo je, da nas bi le moralo bolj skrbeti za orožje, ki obstaja in ki očitno nima resnega varuha, kot pa za tisto, ki še bo. Če bo. Ne glede na to, da Iran nima ne zanesljivih sogovornikov ne verodostojnega nastopa govorcev, se z novo odkritosrčnostjo ponuja možnost. Iskanje pravega pristopa mora biti uravnoteženo. Prepoznati tisto, kar je Iranu bistveno in kar je ključno v mednarodni politiki. Tisto, o čemer večno nergajo v Moskvi in v Pekingu. Spoštovanje suverenosti. Spoštovanje. Nekako ga je nakazal nobelovec v Beli hiši, ko je dopustil dvostranski stik med svojo in iransko delegacijo v Ženevi. Brez pogojevanja. Pogojevanja se namreč hitro izkažejo za destruktivna.

Vzemite tisto znano Goldstoneovo poročilo o napadu na Gazo. Američani so svojega izbranca v Ramali prepričali, da za blaginjo mirovnih pogajanj, ki jih sicer ni, ne vztraja pri obravnavi tega poročila. Zdaj je povsem možno, da bodo namesto sramu zaradi poročila ostali ali brez Abasa ali pa brez njegovih zmernih stališč. Gnev, ki ga mora Mahmud Abas požreti zato, ker se je brez zagotovil sestal z ameriškim predsednikom in izraelskim premierom (s čimer je pristal na izraelsko in ameriško pogojevanje) ter nato še pristal na ne-osodbo vojnih zločinov (obeh strani, da ne bo pomote) je lahko poučen. Moral bi biti.

Če kdaj, je Iran možno odvrniti od pridobitve jedrskega orožja, ko ga še nima. Logično, mar ne. Kar nikakor ne pomeni, da je treba iranskim mulam popuščati. Najsi bo to pri človekovih pravicah ali kje drugje. Če Zahod zmore dvotirni pristop do Rusije ali Kitajske, bi si ga lahko privoščil tudi za Iran. V trenutku, ko tam razloga za demoniziranje Zahoda ne bo, bo tudi iranska vlada bolje odražala večinske poglede tamkajšnjega prebivalstva. Sankcije res ne delujejo. Že več desetletij.