Naša in njegova Amerika

Ameriški predsednik Bush je v Evropi pri koncu svojega delovanja na najvišjem položaju na svetu oziroma v ZDA. Njegova Amerika je v osmih letih doživela popoln razpad moči in vpliva, verodostojnosti in odzivnosti. Zanimivo je tudi, kako se Slovenija odziva na obiske iz Bele hiše. Spomnite se leta 1999, ko je dotičnega deževnega junijskega dne Bill Clinton nagovarjal množico na Kongresnem trgu v Ljubljani. George Bush navadnih ljudi v Sloveniji ni srečal. Morda mu bo o tem kaj pripovedovala njegova soproga. Pred sedmimi leti se je na Brdu ob spremstvu slovenske politične elite sestal z vodjo ruske politične elite. Včeraj se je na Brdu sestal z evropsko politično elito, ki jo do konca meseca tvorno sestavlja tudi slovenska. Kam merim s tema dvema primeroma? George Bush je del ameriške korporativno-politične elite, ki se v svojih dveh mandatih nikoli ni ukvarjal z malimi ljudmi. Pri čemer ne pravim, da se njegov predhodnik je, a je vseeno dajal tak vtis.

Politični, recimo jim botri, torej svetovalci in spremljevalci predsednika Busha, so ljudje velekapitala, so ljudje, kot Dick Cheney, Donald Rumsfeld, Paul Wolfowitz, Karl Rove. Ne, z njimi ni nič narobe. A dejstvo je, da so njihove politike in pristopi, ki se jim Bush ni znal/mogel/hotel upreti, stali ZDA verodostojnosti. To ji v zadnjih mesecih tega predsednika ne omogoča resnega nastopa niti glede Irana (kjer se večina Zahoda strinja, da nekakšna grožnja obstaja), kaj šele pri tako razdvajajočih stvareh, kot je izraelsko-arabski oz. palestinski spor. 43. ameriški predsednik je mandat začenjal z besedami, da bo po razdvajajoči odločitvi sodišča glede floridskega preštevanja glasov, predsednik, ki združuje. Po 11. septembru in izredno visoki podpori vojnemu predsedniku so današnji kazalci podpore ameriške javnosti, pa tudi javnosti po svetu, skorajda škandalozni. George Bush je vsekakor človek, ki združuje. A le svoje nasprotnike.

Rehabilitacija ameriško-evropskih odnosov, ki smo ji priča pet let po napadu na Irak, je posledica predvsem dveh dejstev. Eno je to, da Bush iz drugega mandata ni Bush iz prvega mandata. Ter da Merklova in Sarkozy nista Schröder in Chirac. Razlika je v slogu. V tem, da se da govoriti o Guantanamu in ostati zaveznik. Ena redkih pozitivnih posledic Bushevih osmih let je, da je poskrbel za pomemben in izrazit razkorak med Ameriko in ameriško politiko ter s tem njim samim. GWB je eden najšibkejših ameriških predsednikov v zgodovini. In ameriška moč je krepko zamejena. Pa ne mislim na tisto v tankih, Global Hawkih ali čem podobnem, temveč t.i. mehko moč. Tisto, ki daje občutek, da je v hladni vojni zmagal Michael Jordan.