Moj evropski predsednik

Za vedno več pristojnosti, ki jih nalagamo Bruslju, ali za večjo vsebinsko povezanost in sodelovanje? Odnos med nacionalnim in nadnacionalnim v Evropski uniji z novo insitucionalno pogodbo postaja bolj zapleten. Za majhne države je ta -ob nepotrebnih zvezdniških ambicijah bruseljskega aparata- vedno bolj težaven in težje obvladljiv mastodont, čigar odgovornost državljanom se z vsako novo pogodbo oddaljuje. O učinkovitosti po Lizbonski pogodbi, kot gre piarovska logika evropskih politik, bi se dalo razpravljati, saj kvalificirana večina pri glasovanjih še zdaleč ne pomeni, da bo EU učinkovitejša. Pomeni zgolj poenostavljeno glasovanje. Tudi preglasovanje. Brez definicije daljnosežnih, a dosegljivih ciljev je učinkovitost EU takšna, kot je. Govor o učinkovitejši povezavi pa zgolj retorična obljuba. Podobna obljubam o boju proti klimatskim spremembam s predpostavko, da je učinkovitost odvisna od pravnega akta in ne od dejanj.

Razprava o uveljavitvi Lizbonske pogodbe je v teh dneh osredotočena predvsem na razpravo o predsedniškem položaju, ki ga prinaša. Moč je ravno v njegovi nedefiniranosti, saj nima jasno zamejenih pristojnosti. Tony Blair? Že z njegovim imenom možne in za zdaj nedefinirane pristojnosti kar kipijo. Obenem z njegovim morebitnim imenovanjem manjše članice dopuščajo prevzem simbolne vloge, a na daljši rok tvegajo tudi prenos dejanske vsebinske voditeljske vloge nanj. Če k temu dodamo še povečano moč parlamenta, v katerem imajo manjše države relativno majhno zastopanost ter resnejši poskus poenotenja evropske zunanje politike z imenovanjem in pristojnostmi visokega predstavnika oziroma zunanjega ministra, potem je za manjše države veliko bolj primerna drža nasprotovanje imenovanju politika velikega kalibra na ta položaj.

EU se rada ukvarja z notranjimi zadevami. Usodnost, ki jo pripisujejo Lizbonski pogodbi, je v izrazitem nasprotju z dejanskim značajem; z reformo institucij. Predsednik in zunanji minister sta najbolj izpostavljeni, vidni spremembi, ki jih sicer pogodba prinaša. Da se s tem odpira polje možnosti za dodatna finančna sredstva, nejasnosti in soočenja med komisijo, predsednikom, svetom ministrov in konec koncev držav članic je menda jasno. Prav tako, da se odpira položaj, ki je s pomanjkanjem odgovornosti pred javnostjo sijajno politično zatočišče. Evropska unija bi se morda morala zamisliti, kaj ustvarja. Zmes nadnacionalne in nacionalne organizacije, v kateri so pristojnosti nejasne, se prekrivajo in na nek način negirajo. Vse obsežnejšo strukturo, ki ob svojih vse večjih pristojnostih, teh evropskim volivcem ne privošči. Ne možnosti odpoklica ali zamenjave članov komisije, ne predčasne zamenjave poslancev evropskega parlamenta, kot je to možno na nacionalni ravni, konec koncev tudi odpoklica predsednika ne. To pa je demokratični deficit. V vseh svojih zvezdicah.