Torek,
22. 5. 2012,
22.13

Osveženo pred

8 let, 8 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

Torek, 22. 5. 2012, 22.13

8 let, 8 mesecev

Moj brat je bil dober, jaz pa še boljši

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3
Legendarni nogometaš Brane Oblak o tem, kdo mu je v mladosti najpogosteje grel rjuhe, kdo je bil njegov vzornik na nogometnih zelenicah in za kateri klub bi najraje zaigral.

Kaj ste si želeli postati kot otrok?

Moj brat je bil nogometaš, zato sem si tega želel tudi jaz. On je bil dober, jaz pa še boljši.

Kdaj se je pokazala vaša nogometna nadarjenost?

Že kot otroka me je žoga povsem pritegnila, tudi spal sem z njo. Petdeseta leta so bila obdobje, ko nogometne žoge nisi mogel dobiti kar tako. Spomnim se, da smo celo zbirali sličice, s katerimi bi prišli do nje. Ko sem imel osem let, jo je prinesel sosed in to je bila prva usnjena žoga v Rožni dolini. Ves ta čas sem pridno vadil v telovadnici na Viču in s treningi dosegel tisto, kar sem želel. Osvojil sem akrobatiko, nisem pa bil »finesar«. Nisem bil tako točen, natančen kot Miro Cerar, ki je bil takrat moj vzornik. Je pa zame šport enak žogi. Če ni vključena žoga, potem je dolgčas.

Kdo je bil vaš vzornik v nogometnem svetu?

Bilo jih je veliko. Najprej Pele, nato angleški nogometaš Bobby Charlton. To je tisti nogometaš, ki se je (februarja 1958 – op. a.) z ekipo Manchester United vračal s tekme v Beogradu in bil poleg trenerja edini, ki je preživel letalsko nesrečo v Münchnu. Charlton mi je bil všeč kot človek, kot igralec, imel je pregled igre, dolge pasove. Vedno sem si želel igrati v Angliji, pa vendar tja nisem nikoli šel.

Ni bilo ponudb? Uf, ponudbe so bile, lahko bi zaigral za Manchester United, ampak v tistem obdobju mi je to preprečevala kvota, v kateri so bili lahko največ trije tuji igralci. Takrat je bila tujina, razen Nemčije, Nizozemske in Belgije, za nas Jugoslovane zaprta. S tem so klubi želeli zaščititi svoje igralce.

Namesto Nemčije bi lahko izbral tudi Španijo. Real ali Barcelono. Takrat je bil trener Reala Miljan Miljanić, ki me je na vsak način želel v ekipi, vendar se nam ni uspelo dogovoriti.

Leta 2005 ste v enem od intervjujev izjavili, da je prestopiti v nogometni klub Real Madrid tako kot se odpeljati na Luno. To še vedno velja?

Ko sem to izjavil, sem res navijal za Real, danes to ne velja več. Osebno mi je ljubša Barcelona.

Danes, pravite, navijate za boljšo ekipo.

Da, navijam za dober fuzbal. Če pogledamo finale lige prvakov, je bil Bayern boljši, Chelsea pa se je "prešvercal", in to na treh tekmah. Proti Napoliju, Barceloni in Bayernu. Bili so veliko slabši, ampak na koncu šteje le rezultat.

Bi rekli, da ste temperamenten navijač?

Ne, ko spremljam tekmo, imam rad mir. Ne maram je gledati v družbi, hočem biti sam. Zelo rad spremljam tudi kolesarstvo. Tako se vživim v tekmo, da sem čisto premočen.

Kdo je imel največji vpliv na vaše življenje?

Nihče, vse sem dosegel sam. Samotar, sam sem se prebijal. Pri 16 letih sem sam potoval v Beograd in iskal Terazije 11, kjer je bil sedež Nogometne zveze Jugoslavije. Ves boječ sem bil. Spomnim se, da so mi rekli: Janez, ne boj se ništa! Pa je šlo ...

Čez nekaj dni nas čaka 25. maj, dan, ki smo ga nekdaj praznovali kot dan mladosti in po vsej Jugoslaviji prenašali štafeto. Prav tako je te dni pot po Veliki Britaniji začela tudi olimpijska bakla. Kaj bi vam pomenilo več: nositi štafeto mladosti ali olimpijsko baklo?

Štafeto bi z veseljem nosil kot šolar na poti iz svoje šole, medtem ko je olimpijska bakla nekaj, kar te zagotovo zaznamuje za vse življenje. Ampak dejstvo je, da štejejo le rezultati in medalje.

Kateri dosežek je za vas najpomembnejši?

Najbolj sem ponosen na to, da sem stalno napredoval. Da me je želel še boljši klub. Iz Olimpije sem prestopil v Hajduk, igral sem za jugoslovansko reprezentanco, nato za Schalke 04 in še Bayern. Dejstvo, da sem nenehno napredoval, je moje največje zadovoljstvo.

Čez nekaj dni boste dopolnili 65 let. Kako si predstavljate upokojitev?

Kar zadeva upokojitev, sem razočaran. To je katastrofa. Žalosten sem, ko vidim nekatere športnike, ki vstopijo v politiko, pa ne bi o imenih, in se prilizujejo drugim, da bi prišli do boljše pokojnine. Naj politiki poskrbijo za športnike, pa nikomur ne bo treba v politiko. Glede preživljanja pokoja sem zelo hiperaktiven. Ukvarjam se z vsem, od kolesarjenja, tenisa, teka, ribolova, gobarjenja do podvodnega ribolova. Ni stvari, ki je ne bi počel, neprestano sem v akciji.