Mitja Blažič: Gabi se mi kultura sovraštva

Katera oseba vas je doslej najbolj zaznamovala?

Najbolj korenito, najbolj temeljito in najbolj vseživljenjsko naša nona. Babica, očetova mama, je živela v majhni, zakotni, pozabljeni hribovski vasici v Goriških brdih, v Brdicah pri Kožbani, na robu države, na meji z Italijo. Njen oče je bil na ruskih bojiščih med prvo svetovno vojno hudo poškodovan, zato se je že v rani mladosti za preživetje naučila poprijeti za vsako delo. Poročila se je v kmečko družino in z dedkovim bratom imela dve hčeri. Med drugo svetovno vojno, ko je bil mož v vojski, je morala poskrbeti za kmetijo in vzgojo hčera.

Do smrti, tudi ko je bila že čisto dementna, mi je pripovedovala, kako je v nekaj ur oddaljenem Krminu v Italiji prodajala drva, ki jih je do tja sama pripeljala z volovsko vprego. Kako je ponoči v hlevu krmila vole, da ne bi mukali, saj so se v sosednji gostilni veseljačili nacisti in fašisti in je trepetala, da bi vdrli v hlev, jo posilili in ubili. Ona pa je morala preživeti do jutra, da bi lahko na trgu prodala drva in nahranila družino.

Prvega moža je izgubila v drugi vojni in se potem poročila z njegovim bratom, mojim dedkom, s katerim sta bila skupaj do konca, skoraj 60 let. Z njim je imela še hčer in dva sinova. A tudi po vojni je bilo življenje trdo, zato je nona še naprej, tokrat skupaj z možem in otroki, podirala drevesa v gozdu in prodajala les, orala polja z volovsko vprego, pridelovala žito, krompir, kosila travnike, spravljala seno za živino, škropila in obrezovala trte, skrbela za hlev in po smrti tašče še za gospodinjstvo. Vsi na vasi so jo poznali po tem, da je v moških delih prekašala vse vaške dedce.

Nona me je naučila, da je treba biti dober človek in delati dobro, da je treba ljudi ceniti in spoštovati, da je vsako delo častno. Pa če si komunalni delavec na cesti ali predsednik države. Z nono sem na neki zbledeli fotografiji ob temnopoltem brigadirju, spomnim se dogodka, kako se je nekoč spoštljivo soočila z Jehovovimi pričami, k njej sem se vrnil, ko sem, pubertetnik, za teden dni zbežal od doma. Z njo pod roko sem se ob odprti krsti poslovil od dedka. In nona je imela pri skoraj devetdesetih na nočni omarici v domu upokojencev sliko, na kateri sva objeta z Vikijem. Nono sem pred nekaj leti ob slovesu še zadnjič poljubil na mrzlo mrtvo čelo, a danes prav zaradi nje verjamem v dobro tega sveta. Zaradi nje sem prepričan, da moramo to dobro aktivno soustvarjati.

Kakšna je vaša definicija družine?

Družino razumem tako, kot jo razume doslej edina globalna definicija družin, ki jo je leta 1994 sprejela Organizacija združenih narodov. Ob mednarodnem letu družin se je namreč naša civilizacija poenotila, da družine pomenijo osebo ali skupino oseb, ki skrbi za otroka ali otroke. Družine so tako vsaj zadnjih 60 let zelo raznolike življenjske skupnosti staršev (bioloških ali socialnih) z otrokom oziroma otroki. Tako govorimo o reorganiziranih družinah, ko gre za skupnost biološkega starša, otroka in novega partnerja (gre za reorganizacijo partnerstva po ločitvi), ki ima pri vzgoji otroka funkcijo socialnega starša, enostarševskih družinah, ko gre za skupnost očeta samohranilca ali matere samohranilke z otrokom, tradicionalnih družinah očeta in matere z otrokom, istospolnih družinah, ko gre za skupnost biološke in socialne mame oziroma biološkega in socialnega očeta z otrokom, posvojiteljskih družinah, ko posamezniki ali pari posvojijo otroka, rejniških družinah, ko za otroka skrbi rejnica, rejnik ali oba skupaj itn.

V večini primerov gre za nuklearni, jedrni tip družine, čeprav tudi v sodobnosti poznamo razširjene družine, kjer gre za skupnost, ko za otroka skrbi več kot ena generacija staršev oziroma skrbnikov. Družine so torej izjemno raznolike in ostajajo v naši civilizaciji zapisane kot ena od najbolj trdoživih in prilagodljivih življenjskih skupnosti, zato je zavajajoče govoriti o kakršni koli krizi družine.

Kateri sta po vašem mnenju najbolj pozitivna in najbolj negativna lastnost Slovencev?

Prepričan sem, da je govoriti o lastnostih naroda kot celote vselej zavajajoče, izključevalno in krivično. Redukcija več kot dveh milijonov ljudi, ki živijo na območju Slovenije, na neko lastnost, ki naj bi bila vsem skupna, pomeni namreč vselej priznavati stereotipe, ki gotovo ne odsevajo resničnosti. Takšne redukcije pa te stereotipe še dodatno utrjujejo.

Če bi torej hotel odgovoriti na vprašanje, bi si moral najprej odgovoriti na vrsto izjemno kompleksnih vprašanj. Npr: kdo so Slovenke in Slovenci? So to državljanke in državljani Republike Slovenije, so to samo "čistokrvni", "avtohtoni" člani naroda, ali so nemara Slovenke in Slovenci ljudje, ki se definirajo za Slovenke in Slovence, ne glede na svoj izvor? So migranti, ki pri nas živijo že 40 let, Slovenke in Slovenci? So njihovi otroci Slovenke in Slovenci? Kdo ali kaj sploh so "avtohtoni" in Slovenci? Koliko časa morajo živeti tu, da si pridobijo status "avtohtonosti"? In kako dokazovati "avtohtonost"? Je "avtohtonost" sploh lahko merilo prava in človekovih pravic? Kako čista mora biti kri "avtohtonih"? Mar niso taki diskurzi izrazito rasistični? Je tovrsten rasizem sploh sprejemljiv? So te domnevne skupne lastnosti Slovenk in Slovencev prirojene ali privzgojene? Se lahko/se morajo vsi, ki so se na slovenski prostor priselili, prilagoditi/podrediti tem domnevnim skupnim lastnostim? Se morajo teh lastnosti naučiti tisti, ki tu živijo že generacije? Se jih morajo naučiti tisti, ki bodo prišli jutri? In kaj s tistimi, ki niso znotraj teh okvirjev? Še veliko je takih samospraševanj. Ne poznam odgovorov na ta kompleksna vprašanja, zato ne morem odgovoriti.

Koga vidite kot najbolj pozitivno osebo na slovenski politični sceni?

Nikogar brezpogojno in v celoti in marsikoga v njenih/njegovih posameznih dejanjih oziroma v njeni/njegovi drži. Navdihuje me na primer varuhinja človekovih pravic dr. Zdenka Čebašek - Travnik, ker se je že velikokrat postavila za ljudi, ki jim kršijo temeljne človekove pravice. Ali pa ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal, ker je končno pripeljala do udejanjanja odločbe ustavnega sodišča o izbrisanih in ker je pospešila reševanje vprašanja diskriminacije istospolno usmerjenih. Občudujem poslanko Majdo Potrata, ker tako vestno, temeljito, vztrajno, dostojanstveno, neustrašno in pokončno že desetletja opravlja svoje poslanstvo. Pa ministra za pravosodje Aleša Zalarja, ker brani temeljno ustavno načelo enakosti pred zakonom. Dr. Slavka Ziherla, ker razume raznolikost in kompleksnost človeka ter tako dostojanstveno podpira in promovira naše temeljne civilizacijske pridobitve in vrednote. Vita Rožeja, ker obeta novo generacijo politikov odprte glave in duha. Predsednika državnega zbora dr. Pavla Gantarja, ker vzpostavlja visoko raven kulturnega dialoga in spoštovanja, ker je podprl človekoljubne cilje Parade ponosa, predsednika države dr. Danila Türka, ker goji kulturo dostojanstva, dialoga, razumevanja različnosti in sobivanja v spoštovanju in še marsikoga ...

Ste kdaj razmišljali o tem, da bi se preselili v tujino?

Pogosto. Še posebej v zadnjem času, ko so t. i. domoljubne, v resnici pa nacionalistične in druge neonacistične, neofašistične, rasistične, ksenofobne, homofobne, islamofobne, antisemitske, romofobne, seksistične, ustrahovalne in sovražne združbe postale tako militantne. In ko jih za legitimne sogovornike priznavajo celo v vrhu politike. Gabi se mi namreč takšna kultura sovraštva, izključevanja, diskriminacije, segregacije, večvrednosti in smrti. Ker ubija uresničevanje odprte in inkluzivne podobe sveta, ki temelji na svobodi, enakopravnosti, sprejemanju in dostojanstvu.

Vendar pa v sebi vedno najdem trden in neomajen odgovor na beg: z odhodom bi aktivno pripomogel k uresničitvi idej tistih, katerih vrednota je sovraštvo do drugega in drugačnega. Zato ostajam tu in bom tu vsaj do preobrata v kulturo življenja, spoštovanja in svobode. In bom po svojih najboljših močeh kot aktiven državljan pripomogel k udejanjanju človekoljubne, multikulturne družbe.

Po svoje dopolnite stavek: Naj sosedu ...

... vse želje, vsa hotenja, vse sanje, ki ga uresničujejo in ki vključujejo spoštovanje svobode in celovitosti njegovega soseda, postanejo resničnost. Naj sosed uresniči vse svoje potenciale, naj se samouresniči in naj pomaga, da se bo učlovečil tudi njegov sosed.

V čem se ljudje najbolj motijo o vas?

Večkrat sem slišal, da naj bi bil kot svobodomiseln posameznik sovražno naravnan proti tradicionalnemu, posebej krščanskemu. Pa je resnica ravno nasprotna. Ko izbira tradicionalnega temelji na svobodni izbiri posameznika, ko ta izbira vključuje celostno spoštovanje drugega, ko ta izbira osrečuje posameznico oziroma posameznika, je to povsem legitimna izbira in je moje stališče do tradicionalnega povsem podporno. To je ravno bistvo sprejemanja in spoštovanja raznolikosti. Da druge sprejemamo, spoštujemo, čeprav se z njihovimi idejami ne znamo v celoti poistovetiti, jih ne razumemo popolnoma, ne sovpadajo z našimi vrednotami ali vizijo sveta, nam niso všeč. Minimalni skupni imenovalec, od tega ni mogoče odstopiti, pa mora biti svobodna izbira in vedenje, da je moja svoboda omejena s svobodo drugega. Gre za minimalni civilizacijski konsenz, ki smo se mu v naši civilizaciji trdno zavezali. Zato v naši družbi sovražne in izključevalne ideje nikoli niso znotraj tega koncepta. Ker ne temeljijo na svobodni izbiri. Ker ne spoštujejo svobode drugega.

Na kateri svoj dosežek v zadnjem letu ste najbolj ponosni?

Na dejstvo, da nam je uspelo pri podpori novega družinskega zakonika strniti vrste tistih, ki razumemo in podpiramo človekove pravice, posebej otrokove, in pravno enakost. Trinajst raznolikih organizacij združenih v kampanji Za vse družine! po svojih najboljših močeh dela, da bi sprejeli vključujoč predlog družinskega zakonika, ki bo vsem otrokom pri nas zagotovil enako zaščito, ne glede na tip družine, v kateri odraščajo, ki bo vsem staršem zagotovil enake dolžnosti in pravice, ne glede na njihovo spolno usmerjenost oziroma na biološko ali socialno naravo njihovega starševstva, in ki bo vsem partnerstvom, ne glede na to, ali gre za zakonsko ali zunajzakonsko zvezo partnerjev istega ali nasprotnega spola, zagotovil enakost pred zakonom. Ponosen sem, da sem v tem smislu na pravi strani zgodovine.