Letalstvo je šport, pri katerem angelčke gledaš od blizu

Bili ste prvi, ki ste v Jugoslavijo prinesli priponke. Kakšna zgodba stoji za tem? Imate najljubšo priponko? Začetek te zgodbe izvira še iz dni, ko sva bila s Tomažem Domiceljem glasbena reporterja. Nekega dne sva hodila po Londonu, kjer sva čakala na začetek nekega koncerta, in si ogledovala izložbe. V eni sem zagledal polno nekih pisanih okroglih reči. "Kaj pa je to?" sem rekel. Tomaž mi je odgovoril v svojem značilnem slogu: "Butelj, a ne veš, to so 'bedži'." "Pa to je super," sem rekel. "To bi lahko prodajali pri nas." "Tega pri nas nihče ne pozna," je rekel Tomaž. "Nihče jih ne bi kupil." "Toliko bolje," sem rekel. "Jih bomo pa naučili, kaj so 'bedži', in vsi jih bodo hoteli." Tako sem postal prvi proizvajalec priponk v Jugoslaviji. Najljubši sta mi dve priponki z mojima avtorskima sloganoma: Štafeta, ne hvala. in Ko bom velik, bom carinik na Kolpi. Ta se je izkazal za preroškega. Žal jugoslovanske oblasti, zlasti policija in takratna zveza komunistov, niso delile mojega mnenja in jim napisi niso bili všeč. Modri golf je bil pred našo hišo parkiran tako pogosto, da so ljudje mislili, da imam nov avto. Torej ni toyota prva, ki mi daje avtomobile za testiranje (smeh). Bi pa danes, če bi še izdeloval priponke, verjetno naredil kakšno z napisom Rad bi ostal carinik na Kolpi.

Ste večkratni državni prvak v letenju z ultralahkimi letali. Ali se vam je že zgodilo, da v zraku ni šlo vse po načrtih in kako ste se takrat odzvali? Letalstvo je šport, pri katerem lahko večkrat gledaš angelčke od blizu. Seveda sem jih tudi jaz in ne samo enkrat. Zlasti pri testiranju novih prototipov letal, kjer ni nobenega zagotovila, da bodo stvari delovale pravilno, se navadiš angelčke gledati skoraj vsak dan. Tako se naučiš tudi, kako se pravilno odzvati v težkih situacijah. Zato sem tudi pristaš sistema, kakršnega imajo na najboljših univerzah po svetu, da lahko izpit opravljaš le enkrat. V letalstvu, visoko v zraku, namreč popravnega izpita ni.

Kaj ste si želeli postati kot otrok? Zakaj? Da bi imel kakšno izrazito željo, kaj bi rad postal, se ne spomnim. Vsakih 14 dni me je mikalo kaj drugega, to se mi dogaja še zdaj … Zanimivo pa je dejstvo, da sem se kot otrok bal letenja! Kateri je vaš najljubši spomin na študentska leta? Več jih je. Štiri leta sem delal na Radiu Študent, kjer sem dobil izkušnje z mediji in akviziterstvom. Veliko sem zaslužil s fotografiranjem učencev ljubljanskih osnovnih šol. Čudovita izkušnja je bilo delo v Šentjakobskem gledališču, kjer sem bil uradni fotograf, pa obiski koncertov po Evropi z Domiceljem, pa seveda organiziranje koncertov po Jugoslaviji, bil sem menedžer glasbenih skupin … Veliko sem počel med študijem. Seveda pa obstaja tudi kakšen čudovit spomin na študentsko ljubezen.

Se spomnite najbolj nenavadnega trača o sebi? Uf, jih je preveč, kar poglejte na internetne forume. Polovica Slovencev me podpira in nekaj jih je celo zapisalo, da me hočejo za predsednika, druga polovica pa bi me, če bi mogla, utopila v žlici vode.

Če bi lahko spremenili eno stvar na sebi, kaj bi to bilo in zakaj? Ne, popolnoma nič. Moja največja sreča je, da sem zadovoljen sam s sabo. Morda res vse okrog sebe neprestano nekaj spreminjam in s tem tudi sebe spreminjam, a to je del mene takšnega, kot sem. Ko bom nekoč začutil, da v svoji koži nisem več srečen, bom tudi srečen odšel "six feet under" …

Če bi lahko izbirali, kje bi si želeli živeti? Nikjer drugje kot v Sloveniji. Imam to srečo, da zaradi posla veliko potujem po svetu. Tako srečni kot smo lahko mi, tako varni, s takšno socialno varnostjo, v takem biseru narave, takšnih pogojev ni nikjer. Prav zato se borim, da bi znali ohraniti našo konkurenčnost, da bi izboljšali pogoje za podjetništvo, da bi mladi lahko ostali tu in ustvarjali svojo srečo. Škoda le, da Slovenci kot narod nismo bili deležni malo več tolerantnosti in malo manj zavisti, ko so se delili darovi …

Ste že kdaj zamudili priložnost, ki bi vam življenje postavila na glavo (v pozitivnem smislu)? Joj, seveda, če nič drugega, bi lahko že nekajkrat prodal podjetje, pa tudi poročil bi se lahko!

Kaj vam v življenju največ pomeni? Nežnost. Na kateri dosežek ste najbolj ponosni in zakaj? Na hčerko, čeprav bo verjetno jezna, ko bo to prebrala! Preprosto zato, ker pooseblja vse, kar sem sam, tudi slabe lastnosti! Čigavo mnenje vam največ pomeni? Mnenje mojega zaposlenega, mladega raziskovalca in skorajšnjega doktorja znanosti Tineta Tomažiča. Raje poslušam in upoštevam mnenja mladih kot pa svojih vrstnikov. Izkušnje imam sam in jih ne potrebujem od drugih, načina, na kakršnega sem razmišljal, ko sem bil mlad, pa nimam več, zato ga potrebujem od mladih in se od njih učim.

Kako domači ste si s sodobnimi tehnologijami? Uporabljate Twitter, Skype, Messenger, Facebook, e-bralnik …? Menim, da če tehnologija nekaj nudi, je to treba izkoristiti, sicer si dandanes out. Ja, uporabljam vse zgoraj navedeno, ko to potrebujem, in seveda samo za to, kar potrebujem. Rad sledim spletnim debatam o sebi (neumnosti, ki jih pišejo ljudje, me zelo zabavajo), a seveda nimam profilov s svojim pravim imenom, temveč z vzdevki.