V časih, ko se zahteva in ceni domače, spet postajajo priljubljene značilne stare sorte poljščin in pasme živali. Mi smo poiskali krškopoljskega prašiča, edino slovensko avtohtono pasmo prašičev.
Krškopoljski prašiči, zaradi značilnega vzorca na koži imenovani tudi črnopasasti, pasasti ali prekasti prašiči, izvirajo z Dolenjske. Še posebej razširjeni so bili, kot je iz imena očitno, na Krškem polju. V drugi polovici 20. stoletja pa je njihovo število začelo strmo padati. Razlogov je bilo več – rejci so se odločali za vedno nove pasme, hkrati pa se je začelo omejevati območje, kjer je bilo to pasmo dovoljeno rediti. Leta 1991 so se "krškopoljci" uvrstili na seznam ogroženih pasem in na prelomu tisočletja je ostalo le še nekaj deset predstavnikov. K sreči pa so se časi spremenili, tako ljudje kot država so se začeli zavedati pomena biotske raznolikosti in ohranjanja avtohtonih sort ter pasem. Tako se spodbuja tudi rejo krškopoljskih prašičev in število marogastih pujskov spet raste, čeprav je pasma še zmeraj ogrožena.
Ljubljenci ekoloških kmetov
Zdaj se za rejo krškopoljskih prašičev odloča vse več ekoloških kmetovalcev in drugih rejcev, nekateri zaradi slovenskega porekla pasme, drugi zaradi njihove odpornosti in nezahtevnosti, tretji zaradi kakovosti njihovega mesa. Pred časom smo si simpatične pujse že ogledovali na ekološki kmetiji Klinec, tokrat pa smo se odpravili v Čičarijo, v vas Starod ob hrvaški meji. Tam sta se dolgoletna prijatelja, Danilo in Stipe, eden podjetnik, drugi rejec živine, odločila skupaj vzrediti svojo čredo krškopoljskih prašičev. "Saj lahko prašiča kupiš pri številnih kmetih, a nikoli ne moreš biti prepričan, kaj boš dobil. Tako pa imam zagotovilo, da so dobri, zdravi in seveda tudi okusni," je pojasnil Danilo.
Ne živijo v hlevu, ampak na prostem
Na Starodu nas je pričakalo vse prej kot ugodno vreme. Vas na kakšnih 750 metrih nadmorske višine je bila zavita v oblake. A pritoževati se v bistvu ne bi smeli – tudi trpežni kosmatinci se ne, čeprav večino časa preživijo na prostem ne glede na temperature in padavine. Pravzaprav so v velikih ogradah, kjer se lahko podijo čez drn in strn, prav zadovoljni. "Stalno rijejo po zemlji, razen ko spijo," je dejal Stipe, ko smo se prebijali proti skupini dvomesečnih pujskov, sicer plašnih, a neskončno radovednih. "Po tleh jim posujemo želod, pšenico in koruzo in potem rijejo in iščejo hrano."
Družina na Starodu trenutno šteje 31 glav, pet obilnih "mam" in 26 malčkov. "Ti so na četrt divji," je Stipe pokazal na nekaj od njih, ki niso bili črno-beli kot običajni krškopoljci, ampak je barva njihovih ščetin vlekla bolj na rjavo. Njihovega očeta, pol divjega in pol krškopoljskega prašiča, so našli na Štajerskem, sicer pa so prve samice pripeljali iz Krškega, torej iz domovine te pasme.
Čiste in inteligentne živali
Klasičnega hleva ni, naredili pa so jim tako imenovane zemljanke, nekakšne brloge, vkopane v zemljo, ki imajo tla pokrita s slamo. V njih spijo, presenetljivo pa je predvsem to, kako so zemljanke čiste. Povsem napačno je namreč mnenje, da so prašiči umazane živali. Po celodnevnem ritju po zemlji s sabo sicer res prinesejo nekaj blata, a vse drugo ostane zunaj. "Saj vidite, da po tleh ni iztrebkov. So zelo snažni in izjemno inteligentni," je svoje varovance pohvalil Stipe. Poleti se kopajo in hladijo v bazenih, ki so jim jih izkopali v ogradah. Ob zemljankah in bazenih pa "infrastruktura" vključuje še pravcato porodnišnico, kjer so se sredi zime, ko so se temperature spustile tudi do –14 stopinj Celzija, skotili mladiči, ki so zdaj že pravi pobalini.
Redna telovadba za kakovostno meso
Ker ne živijo hlevskega življenja, kjer bi bili ves čas pri miru, jedli in spali, ampak se vseskozi gibljejo, so ti prašiči tudi veliko bolj zdravi. Tudi sicer za krškopoljsko pasmo velja, da daje kakovostno in okusno meso, ki je predvsem za predelavo v suhomesnate izdelke boljše kot meso modernih pasem. Boljša pa je tudi njihova maščoba oziroma "špeh", ki ima več nenasičenih maščob (tistih "ta dobrih") kot moderne pasme. Po druženju s simpatičnimi štirinožci je sicer precej kruto govoriti o njihovem mesu, a konec dneva smo se vendarle morali strinjati, da so tudi slastni. Po lomastenju v vetru in mrazu se je namreč kuhana klobasa še kako prilegla …
3
