Četrtek,
22. 11. 2007,
12.38

Osveženo pred

8 let, 8 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

Četrtek, 22. 11. 2007, 12.38

8 let, 8 mesecev

Kosovo: Za in Proti

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3
Volilna zmaga Hasima Tačija je trden dokaz, da kosovski Albanci želijo neodvisnosti. Prvi koraki so napovedani za kmalu po 10. decembru.

Nedeljske volitve na Kosovu so minile v znamenju bojkota tamkajšnjih Srbov in znatne neudeležbe očitno dokaj apatičnih albanskih volivcev. Dolgotrajen proces odločanja o prihodnosti se je navkljub neuradnim, a dokaj glasnim obljubam z one strani Atlantika, vedno znova prenašal še bolj v prihodnost. Opozorila zunanjih ministrov Evropske unije, naj kosovski voditelji po stotih dneh vnovičnih -pričakovano neuspešnih- pogajanj ne zakričijo: "Neodvisnost", kažejo na vnovično odlašanje. Za to odločitvijo stojijo strahovi, ki z odlašanjem ne kopnijo. Kljub temu, da so znani že dalj časa, jih v prepričanjih zahodnih držav ni bilo zaznati kot prevladujoče. Konec koncev so zunanji ministri EU prepoznali svarila, ki jih že lep čas izražata Srbija in Rusija. Namreč, da bi podelitev neodvisnosti utegnila razplamteti odcepitvene težnje po svetu. Govora je bilo največ o gruzijskih Abhaziji in Južni Osetiji, moldavski Pridnjestrski republiki, o armensko-azerbajdžanskem sporu glede Gorskega Karabaha. V nam bližnji okolici pa predvsem glede Republike Srbske v Bosni in Hercegovini ter glede enotnosti Makedonije. Ne glede na to, ali na primere, ki jih je kar nekaj v Evropi, gledamo kot na poskus zastraševanja in neetične podkrepitve argumentov, ali na relevantna strah zbujajoča dejstva, je pač tako, da so tudi v več zgoraj omenjenih entitetah večkrat govorili kot o precedenčnem primeru, ki naj bi ga ponudila rešitev kosovskega primera.

Med možnostmi ureditve statusa Kosova so bile poleg dveh osrednjih pogledov omenjene tudi precej zanimive alternative. Denimo primer Alandskega otočja. Gre za nevtralno, demilitarizirano otočje s švedsko govorečim prebivalstvom s krepkimi pristojnostmi lokalnih oblasti, ki pa sodijo pod finsko. Že sama ideja demilitariziranega Kosova se zdi nadvse topla. Manj topli sta alternativi, ki grozita, da bosta še ohladili odnose med osrednjimi akterji. Razlika med poenostavljeno rečeno ruskim in ameriškim modelom prihodnosti je v tem, da ruski ne ponuja kaj bistveno novega. Gre za nadgradnjo, a v dobršni meri za ohranitev zdajšnjega stanja. Ameriški ponuja spremembo in korak stran od Beograda. Oba s sabo nosita dobršno mero tveganja. Prvi utegne spodnesti velika pričakovanja večine prebivalstva, kar bi utegnilo zamajati stabilnost v pokrajini. Nejasna prihodnosti ni ravno privlačna za tuje vlagatelje in tako že leta udriha tamkajšnje prebivalstvo tam, kjer najbolj boli. Drugi model prinaša strah pred neznanim, kamor sodita odziva Srbije in Rusije, bojazen pred getoizacijo tamkajšnjih Srbov, negotovost in že omenjeno precedenčno naravo kosovskega primera, ki naj bi ga prinesla mednarodna odločitev za podporo pravici do samoodločbe.

Ne glede na izrečene argumente in moč tistih, ki jih izrekajo, je politična realnost bolj na strani ameriških stališč. Po pisanju časnika Guardian, naj bi Tačiju v Washingtonu in v nekaterih ključnih evropskih prestolnicah sicer odsvetovali razglasitev neodvisnosti takoj po 10. decembru. Počakal naj bi do januarja, ko bi lahko računal ravno na podporo omenjenih držav. Do takrat naj bi Tači prepričal čim več sogovornikov, da po osmih letih mednarodnega protektorata poti nazaj ni.