Konec nekaznovanosti?

Pri aretaciji evropskega Osame bin Ladna, kot ga je po navedbah nekega britanskega časnika, poimenoval Richard Hoolbroke, je proevropska usmeritve srbske vlade pomemben del. A ni najpomembnejši. Gre bolj za krepitev mednarodnega prava in sodišč. Potem ko smo bili minuli teden priča vložitvi obtožnice Mednarodnega kazenskega sodišča proti sudanskemu samodržcu Omarju al Baširju, se je ta teden spodbudno začel tudi za haaško sodišče za zločine, storjene na območju nekdanje Jugoslavije. A ne pozabimo. Slobodan Miloševič kazni za svoje grehe nikoli ni dočakal. Vprašanje tudi, ali jo bo nekdanji liberijski predsednik Charles Taylor, da o Baširju sploh ne govorimo. Za razliko od dejanj tistih, ki jim sodijo, mednarodna sodišča meljejo počasi, za marsikoga prepočasi. 13 let je trajalo, da so Karadžića (zgolj) našli. Uradno, seveda.

Za Bosno in Hercegovino je morebiten konec obdobja nekaznovanosti edini način za spravo, ali vsaj podlaga za dosledno konsolidacijo notranjih trenj. Nedvomno za bolj skrajne dele srbske entitete BiH vse skupaj predstavlja močan udarec, a bržčas tudi dokončen signal, da so v Beogradu velikosrbske ideje postavili na obrobje.

Balkanski sodi smodnika so sicer že nekaj let postavljeni na hladno, a paradna disciplina balkanskih populistov še kar ostaja nacionalizem v izrazito nezdravi obliki. Zmernost je na Balkanu še vedno na preizkušnji. Če je obdobje nekaznovanosti zares mimo, potem se lahko začne tudi obdobje odgovornosti za izrečene besede in za dejanja. Za srbsko vlado je to obdobje tako rekoč pred pragom. Pri zadnjem stavku se bolj kot česa drugega oklepam populističnih obljub, pa vendar… Ne glede na vse drugo, kar Beograd še čaka, je ta in pa morebitne naslednje aretacije edini pravi dokaz polnega srbskega sodelovanja s Haagom. In če se spomnimo včerajšnjih besed evropskega komisarja za širitev Ollija Rehna, bo ta dokaz nagrajen.

A kot rečejo športni kolegi, Beograd ne sme zaspati na lovoriki. V Haagu imajo še dovolj prostora za Ratka Mladića in Gorana Hadžića, tamkajšnji tožilci se zavedajo, da brez dejanskih sojenj tudi mandata za delovanje ne morejo vleči v neskončnost. Ruski očitki o pristranskosti, češ da sodišče ravna protisrbsko, so glasni, a za zdaj še brez posledic. Balkanska pot naprej se išče v okvirih evropskega povezovanja, katerega osrednja postavka je preseganje zgodovinskih razprtij za skupen blagor. Sojenje zločincem je temelj spravnega procesa; najsi bo na Balkanu ali v Liberiji in Sierri Leone ali Sudanu. Obsodbe so za zdaj zgolj želja.