Komandant Stane

V zgodbi s spominskim kovancem gre sicer za drobiž, vendar pomembno prispeva k bogastvu politične shizofrenije slovenskega naroda. Če ne bi z glasnim protestom nastopili mladinci iz stranke, katere realna moč ne seže niti do praga parlamenta, bi mogoče šla zadeva elegantno skozi: na hrbtni strani bi v avreoli dvanajstih evropskih zvezd neskaljeno sijala silhueta partizana in na njegovih prsih še trinajsta, nesorazmerno velika zvezda. Brez ideoloških očal gledano likovno dovolj agresiven motiv, zaradi katerega zagotovo ne bi trznili zgolj zbiralci. Za mlečnozobe marionete stranke, ki si lasti tradicijo v drugi svetovni vojni neusmiljeno poražene politike, pa komandant Stane ne predstavlja nič več in manj kot vojnega zločinca. Kakšnih konkretnih dokazov o tem sicer ne ponudijo, omenjajo neko Kardeljevo medvojno pismo Loli Ribarju, Inštitut za novejšo zgodovino in Črne bukve – cvetni izbor ideološke verodostojnosti. Sicer pa obtoževalcem zadoščajo pavšalne obtožbe, kako da so partizanske enote pod vodstvom komandanta Staneta kruto pobijale civilno prebivalstvo po Štajerskem, Dolenjskem in Notranjskem. Za nasprotnike partizanskega komandanta je uporaba njegovega lika komunistična provokacija in po njihovem mnenju bi morali na kovancu zaznamovati 20. obletnico slovenske osamosvojitve.

Toda tudi poveličevalce tragičnega partizanskega komandanta muči zadrega. Zaradi političnega oportunizma ga danes prodajajo kot lik nekakšnega vojaškega guruja samostojne Slovenije; tega si pred desetletji (ko je bil marsikdo od poveličevalcev visoko pri oblastnem koritu) nikakor niso upali jasno in glasno početi. Še več, med privrženci in simpatizerji partizanstva jih ni tako malo, ki so bili potihoma pripravljeni verjeti, da so največjemu slovenskemu partizanskemu vojskovodji pol leta pred koncem vojne na oni svet pomagali njegovi lastni. V mitu o komandantu Stanetu se skriva marsikaj temnega, nerazjasnjenega, praktično neugotovljivega, na žalost tudi še vedno nespravljivega: od kolaboracije in izdajstva do avtoritarne ukinitve slovenske partizanske vojske oziroma njene utopitve v jugoslovanski armadi – in komunistične uzurpacije protifašističnega odpora. Desničarji, ki sta jim lastna državnost in vojska tisti pravi tabu, komandanta Staneta zaradi zvezde ne morejo imeti za svojega, levičarji, ki ga ponujajo za svojega svetnika, morajo glede marsičesa v zvezi z njim pridno molčati.

Stališče, da bi bilo spominski kovanec primerneje posvetiti 20. obletnici samostojnosti Slovenije, se zdi ob tem še posebej nespametno. Nihče ni namreč nikomur branil, da to ob razpisu Banke Slovenije predlaga. Po drugi strani nas, tako je vlada vsaj napovedala, pravo, patetike, nespodobne samohvale in zehanja polno razmetavanje denarja v čast 20. obletnice letos še čaka. Komandant Stane nam tako tudi desetletja po samožrtvovanju ni prinesel miru, kaj šele svobode. Strogo objektivno je z njim ob vsem silnem razburjanju državljanov, ki jim ni več jasno, kako bodo jutri še spraskali dva evra za hlebec kruha, lepo obogatela le Banka Slovenije.