Janez Šušteršič, tisti finančni minister, ki vztraja pri varčevanju

Z rebalansom državnega proračuna bo vlada že letos znižala javnofinančni primanjkljaj na tri odstotke bruto domačega proizvoda, je odločen. In ne le to, zadovoljen je, da je razprava v državnem zboru pokazala razumevanje, da je uravnoteženje javnih financ nekaj, kar je smiselno zapisati celo v ustavo, "da je to pomembna prioriteta države".

H katedru se poda ministrski stolček Nekdanji direktor Umarja (Urada za makroekonomske analize in razvoj), izredni profesor na koprski fakulteti za management, ki svoje znanje podaja tudi na zasebnih fakultetah v Celju in Novi Gorici, je bil v času prve Janševe vlade namestnik vodje odbora za reforme, ki je pripravil predlog gospodarskih in socialnih reform za vlado.

In čeprav je njegov strankarski vodja Gregor Virant še pred ponesrečenim razkritjem, da se podajajo v politično areno, javnosti prepričeval, da se "resetiranci", katerih pobudnik je bil tudi Šušteršič, v svojih osnovnih poklicih počutijo kot ribe v vodi, je h katedru po decembrskih predčasnih volitvah prislonil ministrski stolček. Ukrepi so pošteni in socialno vzdržni Prepričan je, da so predlagali uravnotežen sklop ukrepov, ki posega praktično na vsa področja, da je v osnovi pošten in socialno vzdržen.

In to kljub prepričanju sindikatov, da ukrepi odločno posegajo v socialne pravice, da, poenostavljeno, ljudje ne bodo imeli kaj dati otrokom na mizo in da nas čaka največja stavka v zgodovini Slovenije, ki je vlada po napovedih ne namerava plačati.

Pragmatik: od maksimalnega k minimalnemu Petinštiridesetletni minister je raji pragmatično najprej postregel z maksimalnimi ukrepi, nato pa je svojo ponudbo zmanjševal v smislu, saj vidite, da smo se pripravljeni pogajati. Ni pomembno, da je po Šušteršičevih predlogih ogrožen minimalni prag preživetja, ukinjajo se nekateri že tako minimalni socialni transferji, ki ne bodo zadevali le javnih uslužbencev, ki bodo čez dva dni zasedli slovenske ulice. Ukrepi zadevajo otroke, študente, bodoče matere, cele družine, upokojence. Zadevajo vse tiste, ki niso nikoli delali v javni upravi, pa so zaradi stečajev podjetij na grbi države.

Če ne sindikati, bo pa vlada A zdi se, da se neoliberalni minister na vse našteto preprosto požvižga. Vlada (in z njo Šušteršič) ima še en adut v rokavu, če s sindikati ne bo mogoče doseči dogovora. Računa namreč na večino, ki jo ima v državnem zboru, in na to, da lahko ljudi, ki se sicer zavedajo nujnosti varčevanja, prepriča o tem, da je to edini pravi način.

Seveda pod nenehno grožnjo "z grdimi strici" iz Bruslja. Zato se mudi. Zato se je treba na vse kriplje truditi, da se prepreči tudi morebitni referendum.

Skrb za srednji in višji sloj A vse to mu kot neoliberalcu verjetno ne gre zameriti, saj je, kot ocenjuje, obseg socialnih transferjev vse teže vzdrževati, pa vendar vzroki, ki se kažejo kot socialna kriza, niso socialni, temveč segajo globoko v ekonomijo, pri čemer je obdavčitev srednjega sloja nedopustna. Pri tem se pojavlja vprašanje, ali ni njegova skrb za srednji sloj le krinka za dodatno varčevanje pri tistih, ki nimajo kje vzeti, da bi tako še bolj razbremenil tiste, ki nekaj še imajo.

In ne nazadnje: odkar imamo novo vlado, poslušamo le grožnje v smislu, treba je varčevati, znižali bomo plače, socialne transferje. Kje pa so ukrepi za izboljšanje naše ekonomije, gospodarstva, kje so konkretni predlogi, kako zaposliti več kot sto tisoč brezposelnih, da ne bodo na grbi državi? O tem minister Šuštaršič molči.