Igor Lukšič: Viziji Mira Cerarja in Janeza Janše se ne razlikujeta (video)

Potem ga ni bilo več nikjer. Lahko se pošalimo, da se zdaj znova sonči na univerzi. Igor Lukšič ni politik, ki bi zameril kritiko ali šalo. Igor Lukšič je politik nenavadnega kova, ki zna presenetiti in ki ga je z novinarskim vprašanjem težko presenetiti. Tako kot ga v prvem delu intervjuja nismo mogli presenetiti z vprašanjem, zakaj je med vstajami klical Franca Kanglerja.

V drugem delu intervjuja z nekdanjim tesnim sodelavcem Boruta Pahorja preberite, kaj je narobe s komisarsko kandidaturo Violete Bulc, zakaj se Miro Cerar ne razlikuje od Janeza Janše in zakaj se lahko igra s potrpežljivostjo ljudi, zakaj ni dobro, da je desnica šibka, zakaj bo Slovenija še naprej stregla interesom velesil in kateri zaščitni faktor je uporabljal Igor Lukšič v toplem oktobru.

Ko sem brskal po arhivu, sem našel vašo izjavo iz maja lani, da je slovenska perspektiva združena levica. Zdaj jo imamo, torej morate biti zadovoljni. To je bil moj govor ob 20. obletnici stranke. Takrat še ni bilo vseh teh novih strank in še niso tako dobro dodelali strategije, kako Socialne demokrate obkoliti z levega in z desnega boka ter ustanoviti alternativo na radikalni in na zmerni levici.

Takrat sem govoril, da imamo dovolj veliko srce, da lahko k sebi potegnemo vse, od radikalnih do onih drugih. A na Slovenskem je glavni problem nečimrnost. Večina ljudi hoče imeti predvsem občinstvo, ki jim ploska. Zato ustanavljajo svoje stranke in gredo z njimi na volitve ali pa teh ambicij sploh nimajo.

Politika je v predstavi teh ljudi omejena na gobcanje. Tipična je Združena levica. Eden od mojih kolegov s fakultete, Franc Trček, je prej gobcal in gobca zdaj, s tem, da zdaj gobca kot parlamentarec, prej pa je bil na ulici. Ampak zanj je politika še vedno samo uporaba tega orodja.

V politiki je treba delati dolgoročno in ljudi v politiko socializirati. Videli smo, kako smo neorganizirani kot država, ko je šlo za evropskega komisarja. To ne more biti "one woman project" (projekt ene ženske). To se je zgodilo tako v primeru Alenke Bratušek kot v primeru Violete Bulc. Imenovanje komisarja bi moral biti projekt države.

Leta 2009 je predsednik vlade Borut Pahor, ko je predlagal komisarja Janeza Potočnika, zase in za svoj položaj v svetu EU marsikaj naredil, s tem pa posredno tudi za državo. Miro Cerar tega premisleka ni naredil.

Težava Violete Bulc je tudi to, da ni ugnezdena v slovenski interes, ki ga razumem zelo široko. Ne tako, da bi delala za tega ali onega direktorja ali ministra. Gre za to, da ne pozna osnov delovanja vlade in celotne države, ustroja delovanja EU, odnosa komisija – parlament. Morala se bo izšolati o tem, kar bo trajalo dve do tri leta.

Jean-Claude Juncker pravi, da je hitro učljiva. Jo je že preizkusil.

Kako ocenjujete vodenje vlade Mira Cerarja? Na začetku mu je kazalo slabo, tudi zaradi komisarske zgodbe. A kakorkoli pogledate, epilog zgodbe je, da je v Bruselj poslal svojo kandidatko, v koaliciji je udaril po mizi, umiril je Karla Erjavca in Dejana Židana. Koalicijskih partnerjev mu ne bo treba miriti, sami so dovolj umirjeni, imajo pragmatične prioritete. Problem je sestava vlade. Če greš s stranko na volitve, greš z ambicijo, da boš postavil svoje ljudi, v katere verjameš. Ne pa da zanje izveš, ko izveš, da obstaja nek resor, na katerega moraš nekoga predlagati. Nato izveš tudi za kandidata, ki naj bi bil tvoj kandidat.

Kateri kandidati so to? Koliko ljudi v vladi je članov SMC oziroma so bili na kongresu stranke, imeli tam neko vlogo oziroma so kandidirali na volitvah? Videli bomo, za koga delajo ljudje, ki so prišli v vlado. Videli bomo, kdo lahko vodi takšno vlado.

Edini, ki lahko vodi takšno vlado, je finančni minister. Ključna zgodba pri delovanju ministrov je proračun. Uspešen bo tisti, ki bo obranil svoj resor kolikor toliko nedotaknjen v razmerah, ko se politika varčevanja ne bo bistveno spremenila.

Evropa bo imela do Cerarjeve vlade enaka pričakovanja, kot jih je imela do Pahorjeve, Janševe in vlade Alenke Bratušek. Nič se ne bo spremenilo.

Zahteve javnosti do te vlade bodo bistveno manjše, ker so ljudje bolj apatični. Cerar ima malo daljši mandat, da se igra s potrpežljivostjo ljudi.

To, da bodo zniževali proračun zlasti na področju šolstva, za kar sem še posebej občutljiv, ker predavam, je katastrofa. Kaže na to, da nima predsednik vlade nobene dolgoročne vizije, kaj bi s Slovenijo.

To je vizija, kot jo je imela tudi vlada Janeza Janše: spust po toboganu z ambicijo, da nas bo v neki točki nekam odneslo. Kaj bomo potem naredili v tistem zraku? S šamanskimi veščinami hodili po žerjavici? To je zdaj verjetno zgodba. Kaj bomo naredili? Nimam pojma.

Vaša politična mantra je bila politična stabilnost. To smo poslušali na vseh vaših novinarskih konferencah. Jo bomo zdaj imeli? Politična stabilnost je zdaj bistveno višja, ker so ljudje otopeli. Izvolili so prazno stranko, ki se je napolnila s starimi interesi z realnimi nosilci, ki so na ministrskih položajih. Slovenija bo še naprej stregla potrebam velesil, ki so zainteresirane, da si zagotovijo strateški položaj, zlasti ko gre za nemška podjetja. Z razprodajo bomo nadaljevali. Sindikati so omagali in ne bodo nudili nobenega resnega odpora.

Imamo veliko ljudi, ki so vdani v usodo. Mlada elita se ozira po tujini.

Dolgoročno s to vlado upanje izginja. A to je najboljši obet za stabilnost, ki pa si je nisem želel, ker bo njena osnova takšna, da tisti z ambicijami zapuščajo državo ali pa se začnejo ukvarjati s pragmatičnimi zadevami. Tako izgubimo fokus na ključne strateške stvari, ki so pomembne za Slovenijo.

Na politični sceni ni nikogar, ki bi skrbel za dolgoročne strateške interese te države.

Janez Janša je stalnica v slovenski politiki. Kakšna je vaša napoved? Opazujem študentske volitve. Desna stran na FDV sploh nima liste, kar pomeni, da je desnica bistveno bolj brez glave, ker se mora ukvarjati z Janševo zgodbo, kot je morda videti na prvi pogled.

To je slabo, ali ne? Ko Katoliška cerkev ni imela več nobene realne opozicije, je goltala kot udav in se je zadavila. Lahko se zgodi, da bo začel tako goltati tudi liberalno-sredinski del politike, ker ima na levici alternativo samo v nastopih v parlamentu, desnica pa ima zaprtega voditelja in se ukvarja sama s seboj.

Liberalno-špekulantski del politike ima v Sloveniji prevlado v civilni družbi, se pravi v kapitalskih krogih, in v politiki. Tega ne more nihče ustaviti in posledice bomo čutili čez pet do deset let.

Zakaj za politični prostor ni dobro, da nimamo močne desnice? Kot rečeno, je Cerkev šibka. Ne želim si je sicer v obliki, kot je bila pred letom 1941, in tudi ne takšne, kot je bila v letih, ko jo je vodil Franc Rode. Tisto je bilo podivjano obdobje. Želim si jo v neki spodobni obliki, da opravlja svojo funkcijo, ne pa da se gre ekonomijo.

Za desnico velja enako. Uresničuje naj svoj program in omogoča, da se v parlamentu sprejemajo odločitve, ki so v skladu s tem, kar ljudje dejansko mislijo. Če imate šibko desnico, ker je v preteklosti naredila nekaj napak in se preveč vezala samo na enega človeka, se desni sentiment ne more dobro preslikati v parlament.

Tako dobiš odločitve, za katere je videti, da so široko sprejete, v resnici pa niso. Ko jih je treba udejaniti, jih ne moreš, ker niso prilagojene čustvom in predstavam dela volilnega telesa.

Janez Janša je znan po tem, da se vrne na politično prizorišče, ko je na dnu. Se lahko znova vrne? Osebno se lahko vrne, a klima se je močno spremenila. Zanj je problem to, da se je v 20 letih Slovenija precej spremenila. Ena generacija je odšla iz politike, recimo generacija Milana Kučana, čeprav jo vlečejo nazaj v politiko. Tudi če bi Kučan hotel iti ven iz politike, ga imajo ljudje, zlasti nosilci moči, za nekoga, ki lahko še pomaga pri urejanju stvari.

A v resnici je ta generacija zelo opešala, tudi fizično. Po 70. letu nisi več tako vitalen. Slovenija se je postarala za eno generacijo. V politiki se to še ne čuti, tudi v retoriki ne, ker imamo še vedno konflikt Janša - Kučan iz leta 1988 ali 1989.

V tem obdobju smo izgubili 80 milijard evrov premoženja, imamo ga še od pet do deset milijard. Zaradi tega premoženja še teče politična bitka okrog slabe banke in Slovenskega državnega holdinga. Ta bitka se bo odvila v prihodnjih treh letih. Kaj bomo potem? Imamo kakšen odgovor? Nimamo. Nihče ne razmišlja več o tem.

Desnica je razmišljala samo do točke, ko je bil proces denacionalizacije in privatizacije končan. Na levici sem jaz poskušal ustvariti prostor premisleka, a ni bilo sogovornika. V intelektualnih krogih so samo ljudje, ki jih zanima plačan projekt, ne pa, kaj bo s Slovenijo prihodnjih deset let. Tu imamo resen problem.

Marsikdo bi lahko rekel, da ste bili blizu oblasti, na marsikaj bi lahko vplivali. Niste imeli tudi vi problema s pragmatizmom in neaktivnostjo? S sklepanjem gnilih kompromisov in z govorjenjem na novinarskih konferencah, kaj vse je treba spremeniti? Ko je bilo treba nekaj realno narediti, pa vas ni bilo zraven? V politiki moraš za to, kar misliš, da je treba narediti, dobiti podporo. Imel sem sorazmerno močan vpliv, a pri predsednici vlade Alenki Bratušek na primer nisem dobil podpore, da bi angažirali kakšen ekonomski inštitut, da mu damo nekaj denarja, da razvijejo razpravo o tem, kako se bo Slovenija razvijala v prihodnjih desetih letih.

Nihče od preostalih treh predsednikov koalicijskih strank me ni podprl, kaj šele vlada. Vlada je delovala kot stroj, ki melje to, kar pride na mizo. Tudi v moji stranki nisem imel podpore.

Dotakniva se še ene zgodbe. Ni mi jasno, kako ste se lahko zapletli v afero z Nicholasom Omanom. Ali ni že iz letala videti, da ko imaš opravka z Omanom, imaš opravka s spornim človekom, ki je bil vpleten v trgovanje z orožjem? Imate novinarski pogled in pogled, ki je za nazaj.

Saj zato sprašujem. Ko dobita takšno ponudbo država ali posameznik, morata o tem razmisliti. Mene je poklical njegov brat, da bi podaril neko ozemlje. Prinesel mi je to, kar mu pripada, dva papirja, šlo je tudi za sodbo mednarodnega sodišča v Parizu, se pravi neka mednarodna instanca je priznala, da mora on to dobiti.

A zdravorazumsko ... ... posvetoval sem se z ljudmi, ki imajo državniške izkušnje. Nisem takoj tekel k predsednici vlade in rekel, da imamo to zadevo. Spraševal sem, za kaj gre in ali obstaja minimalna možnost, da pridemo do zemljišč.

Če nekdo podarja državi karkoli, se kot državljan čutim poklicanega, da preverim, ali je lastnik in kako bi do tega lahko prišli. Po preverbah sem ugotovil, da ni lastnik.

Vmes se je zgodilo, da se je kolega Milan Balažic sestal z Omanom in se preveč zapletel, ker je ostal z njim v stiku tudi po tem, ko je bila zgodba končana. Zame je bila končana, ko smo ugotovili, da ni lastnik tega zemljišča in da nima kaj podariti.

Ste človek z neko življenjsko izkušnjo. Kdo pa je že kdaj kaj podaril kar tako, sploh pa ne tak tip človeka, kot je Oman? Saj sem si tudi jaz postavil to vprašanje in se spraševal, kako so mene našli, da bi nekdo prek mene nekaj podaril državi. A v vsakem primeru, če obstaja 0,001 odstotka možnosti, da bi kaj podaril ... Zato sem tudi Balažica prosil, naj preveri, kaj je na tem.

Za konec me zanima, kateri faktor za sončenje uporabljate oktobra? Imamo lep, sončen oktober. Ciljam na vašo znamenito izjavo, ki vam pred volitvami ni koristila. V pojasnilu kandidature za nosilca liste SD na evropskih volitvah ste rekli, da se bi se lahko v udobju zaposlitve, ki jo imate kot profesor na fakulteti, sončili in pustili, da stranka počne, kar misli, da je prav. (Smeh). Ko sem razmišljal, kaj bom odgovoril kot kontrast, da bo jasno, da grem na prvo mesto na listi, da bi v Bruslju delal bistveno več, kot delam zdaj, mi je prišlo na misel sončenje. Takoj ko sem to izgovoril, sem vedel, da bo to katastrofa, ker sem hkrati pomisli, kako bi se na to odzval kot zaposlen na fakulteti.

Dekan mi je potem podaril sončna očala. Zdaj, ko sem res pristal na fakulteti, sem jih hotel vrniti, predvsem zaradi tega, ker nimajo dioptrije (smeh). Izjava mi ni šla v prid, a če nisem postal slaven po tem, da sem si prizadeval za kaj dobrega v tej državi, sem postal slaven s tem sončenjem.

Za to skrbijo novinarji. Tudi dekanko Ekonomske fakultete Metko Tekavčič so spraševali o sončenju, zagotovo bodo še koga. No, letos je sezona neverjetna, sonce je dolgo, ampak za sončenje grem raje na morje. Tu nekako ni prave klime, preveč delovno vzdušje je.