Igor Akrapovič: Odpuščati je težko, vendar so na koncu, če podjetje ne ukrepa, na cesti vsi (video)

Pred tremi meseci ustanovljeni Slovenian business club, po naše Klub slovenskih podjetnikov, je vladi pred dnevi poslal predlog konkretnih ukrepov, s katerimi bi izboljšali konkurenčnost gospodarstva. Predlagajo spremembe na področjih osebnih prejemkov in prispevkov za socialno varnost, delovnih razmerij, davkov ter štipendiranja. Na anomalije in prepozno ukrepanje opozarja tudi član kluba Igor Akrapovič, ki je svoje podjetje ustanovil leta 1990, danes pa so njegovi izpuhi znani po vsem svetu. Akrapovič upa, da smo se ob dolgotrajni in hudi krizi tudi nekaj naučili. Kot pravi, so v podjetju za to, da so spet začeli normalno poslovati, potrebovali kar štiri leta, v tem obdobju pa so popravljali napake iz preteklosti.

Po padcu nepremičninskega davka vlada išče alternativne rešitve. Prva je višji davek na dodano vrednost. Mislim, da se je treba ukvarjati z odhodkovno stranjo. Davek na dodano vrednost in druge podobne rešitve so krpanje, ki dolgoročno ne bo vzdržalo, saj naše gospodarstvo upada. Imamo vedno več nezaposlenih. V Slovenian business clubu smo predlagali ukrepe, ki lahko pomagajo. Povečanje prilagodljivosti na trgu dela, spodbude za zaposlovanje, znižane stopnje prispevkov.

S tem lahko poskusimo znova zagnati gospodarstvo. Je pa res, da če to naredimo takoj, pa gre samo za manjši del ukrepov, ki bi jih potrebovali, se tri, štiri leta ne bo veliko poznalo. Vsaj eno ali celo dve leti bo šlo najprej navzdol. Tega bi se morali zavedati vsi. Če kdo pričakuje, da nekdo pride in naredi izjemne, tako rekoč optimalne ukrepe in da bo čez šest mesecev bolje, mu lahko zagotovim, da se to ne bo zgodilo.

Na vidiku je nova zadolžitev (pogovarjali smo se dan pred tem, ko se je Slovenija zadolžila za dve milijardi evrov, op. p.). Slišim različne ekonomiste, ki govorijo, da zadolževanje ni težava. Ne predstavljam si, kako bi bilo, če bi prišel v podjetje in rekel, da sem se zadolžil za nekaj milijonov, in naslednji teden spet. Tega ne razumem, ne vem, kdo in kaj stoji za tem. To bomo plačevali mi, naši otroci, vnuki. Ne vem, ali jim res želimo zapustiti takšno državo. To je res katastrofa. Tukaj bi morali začeti delati popolnoma v drugi smeri.

Je pa res, da bo ogromno odpora. Mi bomo poskušali narediti svoje. Na srečo nam, ki smo izvozniki, davek na dodano vrednost škoduje le toliko, kolikor lahko škoduje našim zaposlenim. Brez dvoma ta ukrep vodi v napačno smer.

Kakšne so v zadnjih mesecih, tednih vaše izkušnje z našimi bankami? Te so zdaj dokapitalizirane, slaba posojila se prenašajo na DUTB, posojilni krč naj bi se sprostil. V glavnem poslujemo s tujimi bankami, v zadnjem času pa je z nami stopilo v stik kar precej naših bank. Dejstvo je, da so banke včasih zelo gledale na vrednost nepremičnin, imetja, naprav in vsega drugega, zdaj pa bolj gledajo na EBITDA, to pomeni razmerje med prihodki in odhodki pred obdavčitvijo, obrestmi, oslabitvijo in amortizacijo.

Večina slovenskih podjetij je zadolženih za več kot petkratnik EBITDA. Ob takšnih kazalnikih, tudi če imaš še posebno vredno nepremičnino, ki je seveda danes ne moreš prodati, ti bo kakšna normalna banka težko podelila posojilo. V našem podjetju je zadolženost manjša od 2,5-kratnika EBITDA, tako da lahko posojilo dobimo brez težav.

Ste ves čas krize ravnali tako previdno? Da, čeprav smo bili v nekem trenutku kar precej zadolženi. Lani smo zadolženost zmanjšali za 3,5 milijona evrov, EBITDA smo dvignili, prav tako dobiček. Stanje se je obrnilo. Po kritičnem letu 2009 smo šele leta 2013 začeli poslovati, kot je treba, vmes pa smo popravljali stvari za nazaj.

Kako je bilo ob nastopu krize, ko se vam je povpraševanje zmanjšalo za 70 odstotkov? To je trajalo dva, tri mesece. Ukrepali smo, saj nas mogoče, če ne bi, danes ne bi bilo več. Pozneje smo ugotovili, da je našim uvoznikom prodaja upadla za 20, 25 odstotkov. Posledično so začeli zmanjševati zaloge, to pa je za nas pomenilo, da smo se dobesedno ustavili. Ta trenutek nam bo gotovo ostal v spominu, saj je treba vedno razmišljati, da se kriza lahko ponovi.

In če v tistem trenutku nimaš možnosti prilagoditve, s hitrim zmanjšanjem števila zaposlenih, te to lahko potopi dobesedno v pol leta. Odpuščati je težko, vendar so na koncu, če podjetje ne ukrepa, na cesti vsi. To se je v Sloveniji zgodilo številnim podjetjem. Niso ukrepala pravočasno, na koncu pa so propadla.

Slišimo lahko, da imajo danes tudi naša dobra podjetja z zagotovljenim poslom težave pri pridobivanju bančnih jamstev. Vam kolegi podjetniki kaj govorijo o tem? Je to težava? To je mogoče. Kot sem dejal, imajo podjetja težave z EBITDA in lastniškim kapitalom, več pa težko komentiram. Mi s tem nimamo težav.

Slovenian Business Club ima stroga merila za sprejem. Med drugim tudi to, da podjetnik, ki se želi včlaniti, ni del tajkunskih zgodb, ni vpet v politiko, plačuje davke, ni v kazenskih postopkih. Ste bili zaradi omenjenih meril v treh mesecih, odkar klub obstaja, primorani koga zavrniti? Podrobnosti ne poznam, vem pa, da so zaradi naštetih razlogov zavrnili kar nekaj ljudi. Kriterije smo sicer še dopolnili. Vsi naši člani težko dosegajo prav vse, vendar to ne velja za etična merila, pri teh ne more biti odstopanj.

Klub je odprt tudi za mlade podjetnike. Kakšen je odziv? Precejšen. V resnici je to že kar težava. Če je teh korelacij in obveznosti preveč, potem seveda tudi mi ne zmoremo. Zato se z Marijanom Batageljem in Urošem Slakom pogovarjamo, kako bi to organizirali, saj stvari ne moremo izvajati stihijsko. Za mlajše podjetnike bomo imeli predavanja in predstavitve, da bodo videli, kako delujejo stvari v podjetništvu.

Kako lahko razumemo odpor sindikatov, ko gre za predlagane spremembe, na primer pri strukturnih reformah? Zdi se, da se vselej nečesa bojijo. Zakaj? Je mogoče pričakovati, da bo dober delavec zaradi prilagodljive delovnopravne zakonodaje dobil odpoved? Nekoč sem od nekega gospoda sindikalista slišal, da odpuščamo dobre delavce. Potem sem si predstavljal sebe, kako se postavim pred 400 delavcev, izberem pet najboljših in jih odpustim. Ne vem, ali nas res tako podcenjujejo ali pa je za tem kaj drugega. Lahko tudi rečem, da sindikati velikokrat zavajajo.

Če se spomnite, so, ko se je davek na dobiček spustil na 18 odstotkov, imeli veliko povedati o tem, kakšno veliko darilo delodajalcem je to. To je seveda laž. V resnici se je davek na dobiček za podjetja spustil na 18 odstotkov, na izplačilo dobička je šel pa z 20 na 25 odstotkov. Če si je delodajalec želel izplačati dobiček, je plačal 36 odstotkov, zdaj pa plača 38 odstotkov in pol. Res ne vem, kakšno darilo za delodajalce je bilo to.

So pa s tem prvim nižjim delom davka želeli privabiti tuje vlagatelje. In še vedno smo za to, da se davek na dobiček podjetja zniža, zviša pa naj se davek, ko si izplačaš dobiček. Primer našega podjetja: v glavnem ves dobiček ostaja v podjetju, s tem družba raste, vlaga in se razvija. Če si želiš dobiček izplačati, pa plačaj višji davek. Sindikati so govorili le o prvem delu davka, pozabili so na tisti del, ki se je dvignil z 20 na 25 odstotkov. Takšne stvari bi bilo treba povedati do konca.

Je s sindikati, ki gredo ob vsakršnih predlaganih spremembah na okope, realno pričakovati, da se bo kakšna stvar premaknila v smer, ki jo predlagate v Slovenian business clubu? Poglejte, menim, da so ukrepi zelo uravnoteženi. Kot najbrž veste, jih je večina v korist delojemalca. Od višje neto plače, spodbujanja štipendij do tega, da se spremlja neplačnike davščin, predvsem prispevkov. S tem so velike težave, ogromno ljudi ugotavlja, da prispevkov niso imeli plačanih po pet, šest let. Ne vem, kje je država. Zakaj ne ukrepa takoj? Zakaj enim in istim podjetjem ves čas dopušča, da ne plačujejo prispevkov? Tega si ne moremo privoščiti.

Ko smo ravno pri sindikatih, nekateri pravijo, da za to, da ni sprememb v državi, ni kriva samo politika, ampak da lahko polovico krivde pripišemo kar sindikatom, saj skočijo vsakič, ko so napovedane spremembe. Koliko so za stanje v državi krivi sindikati? Lahko bi rekel, da sem bil leta 2006, ko sem bil v odboru za reforme, presenečen nad tem, kakšen je bil odpor do kakršnih koli sprememb. Takrat je bila na primer predlagana enotna davčna stopnja, sindikati pa so na veliko razglašali, da bodo delavci plačevali enake davke kot direktor.

Šlo je za zavajanje. Predvideno je bilo, da do plače v višini do približno 600 evrov delavec ne bi plačal nič, nad tem pa 25 odstotkov. Se pravi, da bi delavec s tisoč evri plače plačal 100 evrov davka, menedžer z 10 tisoč evri plače pa 2.350 evrov.

Po drugi strani so sindikati zelo omalovaževali Slovaško, se iz nje dobesedno norčevali, češ, kje pa je, 20 let za nami. Ko sem bil gost v oddaji Trenja, sta se dva sindikalista ob tem močno zabavala. Danes bi ju vprašal, kje je Slovaška. Takrat je bila 20 let za nami, zdaj pa nas bo ravnokar prehitela. Torej smo kljub vsemu naredili nekaj zelo narobe. In pri tem del odgovornosti nosijo tudi sindikati.

Imate s kakšnim sindikalistom morda dobre izkušnje? Poznam tiste sindikaliste, ki nastopajo v medijih. Rekel bi, da so zelo podobni. Poglejte samo odzive sindikata javnih uslužbencev, ti so v slogu: "Ne bomo plačevali te krize." Enkrat jim bo moral nekdo povedati, da mi to krizo ves čas plačujemo, plačujemo pa tudi njih. V tem je težava. Oni ne vedo, da plač več ne bodo imeli, če ne bo več gospodarstva. Razen seveda, če se nameravajo s takšnim tempom še naprej zadolževati.