Hazarderska žabja pot (video)

Zakaj hazardersko? Običajno je že tako, da gozd, ki je nek način štartno mesto, in bajer, ki služi kot ciljna destinacija, ločuje prometna cesta, na kateri se regljajoče živali, še zlasti krastače, ki "štuporamo" tovorijo gosposke samčke, ne znajdejo ravno najbolje. No, in tukaj, na tej točki, vskočijo prostovoljci, ki jih z vedri prenesejo čez nevaren odsek ceste in jim na drugi strani odprejo neovirano pot proti bajerju, kjer se žabje razmnoževanje in odlaganje mresta oziroma jajčec lahko začne.

Množična žabja selitev marca Množična selitev dvoživk se začne marca oziroma v vlažnem obdobju, ko so temperature nekaj noči zapored nad lediščem. Brez pomoči prostovoljcev, ki poprimejo za vedra, kamor zlagajo zelenorjave živalce, bi na nevarnih odsekih cest ali tako imenovanih črnih točkah – po podatkih Centra za kartografijo flore in favne naj bi bilo takih mest v Sloveniji okrog sedem tisoč – v času selitev prihajalo do pravih žabjih pomorov.

Kje je še pet tisoč žab? Z objektivom in seveda obveznim vedrom smo se na najprometnejši žabji dan ustavili v naselju Hraše v občini Medvode, kjer so pred tednom dni, ko je po dolgotrajnem sušnem obdobju popoldansko deževje vsaj kanček ublažilo sušno pokrajino, v enem večeru čez cesto znosili kar štiri tisoč žab. V kakšnem številu bodo dvoživke odkorakale do mrestišč, je težko napovedati. "V zadnjih dveh letih smo prenesli od dobrih 15 tisoč do skoraj 20 tisoč dvoživk," je za Planet Siol.net pojasnila Zala Prevoršek, predsednica društva za pomoč živalim Žverca, ki je bilo zaradi lanskoletne izvedbe akcije v Hrašah na nacionalnem radiu izbrano za ime tedna. Pa letošnji izplen? "V enem tednu jih je z našo pomočjo prečkalo približno 10 tisoč, kar ni veliko. Za zdaj ne vemo, ali bo številka letos manjša, ali je zaradi sušne zime nemara prišlo do množičnega pogina, ali pa se bo selitev nadaljevala z deževjem v prihodnjih dneh."

Množična pomoč prostovoljcev V času našega obiska akcije je bilo na terenu nekje med 40 in 50 prostovoljci. Ti so – opremljeni z vedri ter odeti v fluorescentna oblačila – na terenu najbolj zaželeni med 18. in 21. uro, ko je regljajočega življa na zelenicah največ. Prevladovale so družine z majhnimi otroci, ki so se smejali, kričali, a vsi zavzeto oprezali za dvoživkami, ki so jih v večini zaustavile varovalne mreže (v Hrašah jih je skoraj kilometer in pol), ki so speljane vzdolž prometnice in preprečujejo žabje nespametno sprehajanje čez cesto. Še posebej so jih zabavale krastače, ki so na svojih hrbtih tovorile samce, a se nadobudneži niso dali prepričati in so v veliki meri ostali pri svojem. "Ne, to so mamice, ki nosijo dojenčke," je bil odločen štiriletni Matija iz Kranja, ki je v spremstvu mame in sestre, ki mu je seveda pritrjevala, nabiral žabje primerke.

Zakaj za vraga pa prenašate žabe? "Zakaj pravzaprav to počnete?" se sprašujejo nekateri, ki se jim akcija zdi nespametna in nepotrebna. Zato, ker bi neukrepanje lahko vodilo do ogrožanja ali uničenja celotnih populacij dvoživk. In še: "Kako za božjo voljo so žabe preživele, ko pa jih pred desetimi leti nihče ni nosil čez cesto?" Ker ni bilo toliko cest na tako imenovanih črnih točkah in ker nismo tolikšne pozornosti namenjali okolju in njenim prebivalcem. Akcija v Hrašah seveda ni edina tovrstna akcija v Sloveniji, podobna ji je tudi tista na Večni poti v Ljubljani, ki poteka pod okriljem Društva za proučevanje dvoživk in plazilcev.

Dirkališče namesto mrestišč? Če se nekoliko ozremo v prihodnost, je slednja lahko dokaj črnogleda. Če se bo scenarij izgradnje pet kilometrov dolge dirkaške steze z boksi, delavnicami, servisom in tribunami, ki naj bi se raztezal na okoli 200 hektarih površine ravno na območju Hraš, uresničil, je ves trud okoljevarstvenikov in številnih prostovoljcev tako rekoč odveč. Je treba še kaj dodati? Vse za varno norijo na cesti.