Glas ulice

Iskanje poti ohranitve ravnotežja med deli političnega klera v Iranu je očitno prestopilo prek meje dopustnega. Preveč očitna volilna prevara ponuja prikaz, kako tanka in subjektivna je črta med dopustnim in nedopustnim zavajanjem. Od večinskega prebivalstva dodobra odtujena oblast, še bolj pa od politične elite vstran, v več svobode obrnjena mladež ponujata dokaz možnosti, da se lahko revolucionarno vrenje izpred tridesetih let ponovi. Takrat je islamska republika zrasla na podlagi globokega družbenega nestrinjanja z vladajočo, odtujeno kliko ter razvajenega monarha zamenjala za menda bolj etično klerikalno politično elito. Od etike je ostalo bore malo. Tako kot večina držav Bližnjega vzhoda se je tudi iranska oblast posvetila predvsem ohranjanju nespremenjenih političnih razmerij, ki so navzkriž z miselnostjo in stališči ljudi. Iranski privid demokracije se je v vrelišču notranjih bojev med deli elit razrasel do te mere, da so razmerja med posamičnimi deli klera razrušene, rivalstvo pa se je preneslo na ulice.

Glede na to, da so vsi kandidati na volitvah preverjeni kadri, nikakor ne bi pričakovali, da bi Musavi ali Karubi ali kdorkoli drug kaj bistvenega spremenil. Vsaj dokler sistem medsebojnega nadzora posamičnih delov oblasti deluje. V tistem trenutku, ko se iranska politika začne graditi na ulicah pa je možno vse. Ob prevratih, ki jih sodobna perzijska, pa tudi zgodovine drugih držav dobro poznajo, je ulica, tudi z ZDA in Veliko Britanijo odigrala izrazito pomembno vlogo. Islamska revolucija je dokaz. Pričakovati, da se bo tamkajšnja elita zlahka odpovedala svojemu položaju, vplivu in moči v družbi je iluzorno. Prisega k varovanju dosežkov islamske revolucije je več kot zgolj častna taborniška. Želja iranskih oblasti je jasna. Obdržati se na položaju. Konec koncev je to interes vsakega politika. Iranska vladajoča politika skuša s preiskavo volilnih izidov pomiriti občutja prevare. Po drugi strani z resnim, ostrim pristopom do protestnikov kaže, da se ne bo pustila nestabilnosti in nepredvidljivosti.

Razmere, v katerih se je znašel Iran so lahko zelo zanimive in poučne tudi za druge države, ki jih "krasijo" ostri pristopi navznoter, nerešene socialne, tudi demografske dileme in izrazita usmerjenost v strateški vpliv navzven. Pri čemer je notranja politika izrazito povezana z zaznavo sveta. Iranski položaj se je širši regiji z ameriškimi (tudi izraelskimi) pristopi do Iraka, Afganistana, Sirije in Libanona, konec koncev tudi do palestinskega Hamasa, dodobra okrepil. Njegov vpliv navzven je očiten. Navkljub represiji in nedotakljivosti oblasti doma in vplivu v regiji pa je Iran v teh dneh viden tudi kot krhka tvorba, ki čaka, da jo usmerijo; ali v več ali manj represije. V obeh primerih vladajoča elita tvega zlom. Zdajšnje razmere so zanjo resen preizkus.