Furlan: Preiskovalne skupine v praksi še niso zaživele

Pred odhodom iz Slovenije je bil vodja Skupine tožilcev za pregon organiziranega kriminala v Ljubljani, mesto pa naj bi zapustil po sporu z generalno državno tožilko Barbaro Brezigar v času sporne aretacije tožilca Boštjana Penka v ljubljanski Zupančičevi jami. V intervjuju spor z generalno tožilko zanika. Zanika tudi, da naj bi se o kandidaturi dogovarjal po načelu "če bom izbran za direktorja, se bom prijavil, sicer ne". V Sarajevo bi šel še enkrat, trenutno pa je bolj kriminalist kot tožilec. Pred kratkim ste se vrnili iz Sarajeva. Kakšna je razlika med delom tožilca tam in v Sloveniji? Največja razlika je, da tam tožilec vodi preiskavo, ni preiskovalnega sodnika. Od leta 2003 imajo moderen, ameriški sistem, in mislim, da so s tem zelo zadovoljni. Sicer pa naj bi se zakon o kazenskem postopku tudi pri nas podobno spremenil. Tožilec vodi preiskavo, napiše obtožbo, potem pa jo da sodišču v potrditev. Sodišče nato v enem mesecu po potrditvi obtožbe razpiše obravnavo. Razlika je v tem, da sodišče dokazov samo ne izvaja, tožilec zbira dokaze. Pravzaprav gre za večjo aktivnost tožilca na sami obravnavi, boljše poznavanje zadeve. Sodnik se resnično ukvarja samo s procesnim vodenjem.

Vse to pospeši sojenje. Da, vse obravnave se tudi snemajo, avdio in video, ne pišejo zapisnikov. Iz pisarne lahko gledaš neposredni prenos v razpravni dvorani. Sojenja so od 30 do 40 odstotkov hitrejša.

Snemanja so na naših sodiščih uvedli s prvim oktobrom, a se mi zdi, da se že pojavljajo težave. Da, to pri nas traja kar dolgo, so tudi že pripombe. V Sarajevu težav ni bilo.

Na koliko in kakšnih primerih ste delali kot tožilec v Sarajevu? Na šestih normalnih in enem velikem.

Kakšen je normalen? Razne kriminalne združbe ...

Predvidevam, da je velik primer preiskava zoper Milorada Dodika? Ali drži, da ste zbrali vse potrebno za obtožbo, pa so vam onemogočili, da bi zadevo speljali? Ni bilo ravno tako. Vložena je bila zahteva za preiskavo, obtožnica še ni bila spisana. Dokaze smo zbirali tako doma kot tudi v tujini. Medtem se je mandat podaljšal zgolj tožilcem, ki delajo na mednarodnem oddelku za vojne zločine. In to je razlog, da preiskava ni bila končana.

So drugi tožilci vaše delo dokončali? Nimam več stikov in vpogleda v zadevo, a kolikor vem, naj bi delo nadaljevali domači tožilci. Težko povem, kaj se dogaja.

In normalnih šest? Modus operandi je tak kot pri nas. Srečeval sem ljudi, ki sem jih tudi tukaj.

Je to, da prihajate iz vrst tožilcev, pri trenutni vlogi, ki jo opravljate, prednost ali slabost? Po eni strani je prednost, saj poznam sistem tožilstva in sodišč. Po drugi strani pa se zavedam, da nimam toliko kriminalističnega znanja, kot ga imajo ljudje, ki so od svojega 15. leta v policiji. A zato so tu pomočniki, vodje preiskav, ki mi s svojim znanjem pomagajo in stojijo ob strani. Zdaj sem torej bolj kriminalist, a nekaj tožilskega pridiha je še ostalo v meni. Dejstvo pa je, da se delo tožilca in kriminalista v zadnjem času zelo dopolnjuje, da se veliko stvari dela skupaj. Tudi tožilci ne sedijo več samo v pisarnah, temveč hodijo po terenu.

Menite, da je sodelovanje Nacionalnega preiskovalnega urada s tožilstvom dobro? Trudimo se, da bi bilo sodelovanje čim boljše, kajti zavedam se, da dobro sodelovanje že v najzgodnejši fazi kazenskega postopka lahko prinese dobre rezultate. Koristen je zakon o kazenskem postopku, saj nam daje možnost uvajanja skupnih preiskovalnih komisij. Te se ustanovijo na pobudo kriminalistov, ustanovi pa jo vodja posameznega tožilstva. V skupini se z določenim primerom ukvarjajo tako kriminalisti kot tožilci kot zunanji strokovnjaki, neposredno pod vodstvom, z navodili in usmeritvami tožilca. To je resnično nadgradnja dosedanjega sodelovanja med policijo in tožilstvom. Sicer je to nov institut, ki v praksi še ni zaživel. Upam, da bo kmalu, ker je to ena od boljših rešitev.

Kako to, da v praksi še ni zaživel? Kaj to pomeni? Kolikor vem, še niso ustanovili nobene skupne preiskovalne komisije med tožilci in kriminalisti. So pa bile dane pobude in kmalu naj bi bile ustanovljene. Če bo pristojni tožilec tako odločil, seveda.

Torej je vse odvisno od tožilca? Zakon določa, da je tožilec tisti, ki ustanovi komisijo. Če presodi, da je to koristno. To je tožilčeva odločitev, mi pa smo zgolj pobudniki.

Na podlagi česa se odločate, da je kakšna zadeva primerna, da jo prevzame NPU? Zakon o policiji določa, katere primere bomo prevzeli mi. Tu gre predvsem za merila, kot so kompleksnost zadeve, premoženjska škoda, mednarodni element. Na podlagi teh se nato odločamo, ali bo primer prevzel NPU ali pa kdo drug.

Kakšno je vaše mnenje o predlogu o obrnjenem dokaznem bremenu? Ste za to, da se obdolženemu zaseže oziroma odvzame protipravno pridobljena premoženjska korist? Gre za kršitev človekovih pravic ali ne? Nedavno je bil posvet na to občutljivo temo na vrhovnem sodišču. Ves kazenski postopek temelji na domnevi nedolžnosti, tožilec pa mora dokazati krivdo. Dejstvo je, da pri odvzemu protipravno pridobljene premoženjske koristi prav država ni doživela preveč dobrih rezultatov, prej slabe. In tudi države v Evropi, ko se spopadajo s tem vprašanjem, uvajajo različne institute za povečanje učinkovitosti pri odvzemu protipravno pridobljene premoženjske koristi. Eden od teh je tudi obrnjeno dokazno breme. Drugi je tako imenovana razširjena konfiskacija, kjer se obsojenemu obdolžencu odvzame določeno premoženje, ki ga je ustvarjal v določenem obdobju pred kaznivim dejanjem, breme dokazovanja, da je premoženje pridobil zakonito, pa se prenese na obdolženca. To je zelo občutljiva tematika, potrebuje širšo razpravo, vendar osebno mislim, da bo tudi v Sloveniji treba uvesti določene institute, ki bodo pripomogli k učinkovitejšemu odvzemu protipravne premoženjske koristi.

Ravno NPU naj bi se ukvarjal z največjimi tovrstnimi primeri, kot so organiziran kriminal, kriminalne združbe, gospodarski kriminal ... V kaznivih dejanjih, ki jih preiskujemo, veliko pozornost namenimo prav preiskovanju protipravno pridobljene premoženjske koristi. In zato dajemo predloge tožilstvu, ki lahko da pobudo sodišču, da tovrstno premoženje odvzame oziroma ga začasno zavaruje.

Pri nas je bolj uveljavljen začasni zaseg premoženja v višini, za katero bremenijo obdolženca. V Srbiji naj bi Darku Šariću zasegli vse. Da, oni imajo takšne institute, pri nas tega še ni. Čeprav tudi naš zakon o kazenskem postopku pozna takšne, ki omogočajo odvzem, vendar v praksi niso zaživeli.

Kakšen je delovni dan direktorja NPU? Fajn je. Telefoni zvonijo že pred sedmo, takrat sem v pisarni. Potem imam običajno dva kolegija z vodji preiskav, s posameznimi preiskovalci o konkretnih zadevah, tako da ni nič prepuščeno naključju. Sledijo delovni sestanki znotraj ali zunaj hiše s posameznimi agencijami, s katerimi tesno sodelujemo. Dan se konča pozno popoldne. Pa hitro mine.

Se dnevno seznanjate s tekočimi zadevami? Da, poskušam biti na tekočem.

Jih usmerjate? V okviru svojih pristojnosti.

Ki so? Odgovarjam za zakonitost NPU.

Ekipa še vedno ni popolna. Trenutno nas je 30 preiskovalcev. Decembra bomo zaposlili okoli 20 novih preiskovalcev, ki prihajajo iz davčne uprave, carine, bank, revizijskih hiš ...Takoj jih čaka kriminalistični tečaj. Poleg njih pa se bo do konca leta zaposlilo predvidoma še devet kriminalistov iz drugih sektorjev. Do novega leta naj bi bilo blizu 60 preiskovalcev.

Zanimanje je očitno veliko. Nimamo težav s kadri, kar je pozitivno in razveseljujoče.

Kakšen je epilog dosedanjih preiskav? Nekaj stvari je končanih, nekaj kazenskih ovadb je podanih. Tudi predlogi za zavarovanje protipravno pridobljene premoženjske koristi. Sodišče je začasno zavarovalo premoženja v višini 5,2 milijona evrov. O podrobnejši statistiki o zadevah ne bi govoril, ker se stvari precej prepletajo.

Ko so se pojavila ugibanja o novem direktorju, so se pojavile tudi govorice, da se vi v boj ne bi podali, če ne bi imeli zagotovljene službe. Takole je bilo. Za vrnitev iz Sarajeva sem se odločil šele po 20. decembru, in to v nekaj dneh, preden je bil konec decembra sprejet zakon. Takrat so mi ponudili mesto svetovalca. In tako sem na hitro prišel v Slovenijo. Potem sem se javil na razpis, na katerega se lahko prijavi vsakdo. O meni je, preden je odločil direktor policije, odločala tričlanska komisija, v kateri je bil tudi član državnotožilskega sveta. Če bi mi komisija dala negativno mnenje, me direktor ne bi mogel imenovati. Zato se s povedanim ne bi strinjal.

Ne trdim, da ne izpolnjujete pogojev za vodenje NPU, pravim le, da se govori o dogovoru; če bom izbran, se bom prijavil, sicer pa ne. Takšne loterije se ne bi šel. Prijavil sem se z resnimi nameni, ker verjamem v ta projekt. Nisem se prijavil, ker bi verjel v neke špekulacije ali v šali.

Drago Kos nam je v zadnjem intervjuju dejal, da je imel v času prejšnje vlade hude težave s komunikacijo s kriminalistično policijo. Kako sodelujete z novo protikorupcijsko komisijo? Dobro, dvakrat smo se že sestali. Prepričan sem, da bo Goran Klemenčič dobro zastavil stvari, zato bomo dobro sodelovali.

Vaš odhod v Sarajevo so številni povezovali s sporom, ki naj bi ga imeli z Barbaro Brezigar, kar ste vi sicer že zanikali. Služba me je zanimala, zame je pomenila nov izziv. Stvari so tako sovpadale, glavni razlog je bila služba mednarodnega tožilca v Sarajevu.

Bi se prijavili še enkrat? Da.

Ste zadovoljni, da se je Čista lopata znašla na sodišču? Pretekli petek se je namreč začelo sojenje. Pri tožilskem delu ne gre za osebno zadovoljstvo ali nezadovoljstvo, saj tožilec na obravnavi ne zastopa osebnega interesa. Res pa je, da je želja verjetno vsakega tožilca, da o obtožbi odloči sodišče v razumnem roku.

Kako komentirate izjave zagovornikov, da so bili dokazi pridobljeni nezakonito; pojavljajo se imena s kriminalističnega vrha, kot je denimo vaš pomočnik Robert Črepinko? Konkretnega kazenskega postopka ne morem komentirati, upam pa, da bodo omenjeni kriminalisti lahko v zadevi pred sodiščem nastopili kot priče.

Zakaj menite, da ste pravi človek za vodenje NPU? Glede na dosedanje izkušnje to zame pomeni nov izziv. Gre za novo stvar, ki se šele postavlja na noge, in vidim, da je mogoče še veliko narediti.