Francoske težave z islamom

Toda potem so prišle lokalne volitve, ki so zaradi svojega specifičnega značaja te teme nekako izrinile. Ponovno so se nanje spomnili po tem, ko so zakon o prepovedi burke skorajda že sprejeli v sosednji Belgiji, kjer je tako rekoč tik pred glasovanjem padla vlada. Ta zakon bodo Belgijci po vsej verjetnosti tudi sprejeli, le počakati bodo morali na novo vlado. Ob tem čakanju pa se zna zgoditi, da jih bodo prehiteli Nizozemci, kjer je ozračje v tem trenutku takim zakonom več kot naklonjeno. Te dni vse medije v Franciji zaposluje zgodba o Liesu Hebbadju, 35-letnem mesarju alžirskega rodu iz Nantesa, ki je obtožen poligamije. Vse skupaj se je pravzaprav začelo na začetku aprila, ko so policisti ustavili in oglobili žensko, ki je vozila odeta v nikab (nekateri mediji trdijo, da je šlo za burko). Notranji minister Brice Hortefeux je potem ugotovil, da gre za eno od štirih žena, s katerimi omenjeni Lies živi v poligamnem razmerju. Zaradi tega mu je javno zagrozil s preklicem državljanstva, ki ga je prejel l. 1999. Lies se je pred obtožbami branil na zanimiv način: "Kakor mi je znano, priležnice v Franciji niso prepovedane, ravno tako kot niso v islamu. Morda je tako v krščanstvu, toda ne v Franciji." Lies je uradno poročen le z eno, vse druge naj bi bile priležnice oz. ljubice. Če mu bodo zaradi tega vzeli državljanstvo, bo moralo brez njega ostati tudi veliko drugih Francozov.

Večina Francozov seveda ni ravno navdušena nad Liesovo zvitostjo. Toda po drugi strani se je z levice vsul tudi cel kup kritik na račun Hortefeuxa: od tega, da nima nobene pravne podlage za odvzem državljanstva, do časa, v katerem je lansiral zgodbo v javnost. V tem času so se namreč v parlamentu začela zadnja usklajevanja glede besedila novega zakona o popolni prepovedi zakritosti žensk v javnosti. Poleg tega se je nanj spravila tudi muslimanska skupnost, ki ga obtožuje, da posamični primer izkorišča za napad na celotno skupnost.

Glede samega zakona je zanimivo, da vsaj na načelni ravni med vlado in socialisti ni nekih bistvenih razlik. Sodeč po izjavah Jean-Marc Ayraulta, šefa poslancev socialistične stranke, se njihovi pomisleki nanašajo predvsem na uporabnost zakona v praksi. Glede tega je skeptičnih tudi veliko neodvisnih pravnikov.

Se je pa zelo nedvoumno do omenjenih zadev opredelila Martine Aubry, glavna sekretarka socialistov in najverjetnejša Sarkozyjeva tekmica na prihodnjih volitvah, ki je – presenetljivo – najprej vzela v bran Erica Bessona, ministra za imigracijske zadeve, zaradi njegove odločitve, da ne podeli državljanstva človeku, ki je svojo ženo prisilil v nošnjo burke (zlasti z levice so ga zaradi tega precej napadali). "Ko človek prisili svojo ženo, da nosi burko, je konec z enakimi pravicami." Pri tem je svojo kritiko usmerila tudi na sorodno Novo antikapitalistično stranko (NPA), ker je na regionalnih volitvah na svojo listo uvrstila študentko, ki očitno zelo rada nosi rute – pa ne kake Chanel v stilu Grace Kelly, pač pa nekaj, kar še najbolj spominja na muslimansko verzijo matere Tereze. Sama pa ne bi dopustila, da bi na listi socialistov kandidirala zakrita ženska, kajti: "Zakrita ženska spada v kontekst religije, ki mora ostati omejena na privatno sfero, ne pa da vstopa na polje republike … Znamenje republike je, da pokažeš svoje obličje, da si odkrit do drugih." Ni kaj, zdravo razmišljanje.

Glede odnosa do zakritosti žensk v javnosti potemtakem vlada nekakšen konsenz. Socialisti so pri tem le nekoliko skeptični do uporabnosti zakona, ki bi to kar naravnost prepovedoval. Tudi mnogo pravnikov je mnenja, da bo morebitni zakon prinesel cel kup težav. Glede na to, da bo zakon skoraj zanesljivo sprejet, je očitno, da Francoze čakajo nove težave.