"Evropsko povezovanje je politični projekt v najbolj vzvišenem pomenu besede"

Igor Senčar je po osnovni izobrazbi inženir elektrotehnike, nato pa je na ekonomski fakulteti v Ljubljani magistriral iz ekonomije. A v humanistiko ga je vleklo že od nekdaj. Tako mu je že kmalu na začetku kariere uspel premik iz sveta tehnike v politiko in diplomacijo. Na ministrstvu za zunanje zadeve se je ukvarjal z evropskimi zadevami, postal državni sekretar in bil tudi kot stalni predstavnik Slovenije pri EU intenzivno vključen v proces vstopanja Slovenije v Evropsko unijo, sprejemanje evra in predsedovanje Slovenije Svetu EU. Razlog za pogovor z njim pa je, da mu je v četrtek Francoska republika podelila odlikovanje vitez reda legije časti. Legija časti je viteški red in najvišje francosko civilno odlikovanje, ki ga je Senčar prejel za svoje delo v Evropski uniji in za "odlične odnose s francoskim veleposlaništvom v RS in francoskimi institucijami v obdobju njegove celotne kariere, zaznamovane z njegovim nenehnim zavzemanjem za evropske zadeve in osebnim zanimanjem za francoski jezik in kulturo".

Kako ste iz svojega tehniškega poklica prišli v diplomacijo? Primarno vprašanje je, zakaj sem sploh šel v tehniški poklic. To so skrivnosti življenja. Ko sem končeval bežigrajsko gimnazijo, nisem vedel, za kaj bi se odločil. Vsi testi so kazali bodisi talent za humanistiko bodisi za tehnične vede. Moj oče je prav tako študiral elektrotehniko in tudi doktoriral na tem področju. Je pa treba razumeti tudi kontekst časa. To je bilo še pred osamosvojitvijo in demokratizacijo. Moja družina ni bila pristaš režima. Nekatere stvari zato niso bile dosegljive brez kompromisov, ki so bili za nas nesprejemljivi.

V horizontu mogočega zato zame tedaj družbene vede niso tako močno nastopale kot tehnični poklic, zato sem šel študirat elektrotehniko. Sem pa že med študijem ugotovil, da to nikakor ni zame. Dilema je bila toliko večja, ker mi nikakor ni šlo slabo. Odločil sem se, da študij vendarle dokončam. Pomembno je bilo tudi obdobje, ko sem po končani fakulteti služil vojsko. Imel sem srečo, da sem, ker sem bil starejši in z diplomo, služil kot demonstrator za radiorelejne sisteme, kar mi je omogočalo ogromno prostega časa, v katerem sem prebiral predvsem filozofijo in velika dela svetovne književnosti. To me je vleklo. S služenja vojaškega roka sem domov prinesel dve polni potovalki knjig, ki so mi jih starši med služenjem v skladu z mojim bralnim načrtom postopoma pošiljali. Ob osamosvojitvi je bil klic v mlado državo in demokratično kulturo toliko večji.

Moja prva služba je bila v skladu z mojim osnovnim poklicem, v današnjem Telekomu v investicijskem oddelku. Vedno sem se spraševal, kako priti bližje k sebi. Bil sem družbeno aktiven. Sourednikoval sem revijo Tretji dan, bil sem urednik za družbeno problematiko. Nato pa sem se prijavil na razpis na ministrstvo za zunanje zadeve v sektorju za evropske zadeve. Vpisal sem se na magistrski študij ekonomije, bil v sistemu raznih internih izobraževanj in tudi po raznih inštitucijah po Evropi. Svoje izobraževanje pa zdaj nadaljujem z doktorskim študijem mednarodnih odnosov.

Kako ste doživljali osamosvojitev? To je bilo izjemno zanosno obdobje. Ni šlo samo za kolektivno politično osvobajanje in osamosvajanje, temveč je bila to tudi pot, na katero je bil pozvan vsak državljan, vsak Slovenec, da na njej začne živeti svojo državljansko razsežnost, kar prej ni bilo mogoče. Postali smo državljani. Šlo je za klic k uresničitvi celovitega življenja vsakega človeka. Obstajala je predanost poti, na katero smo stopili, o stvareh javnega pomena smo mislili in govorili s povišano stopnjo zavesti, resnosti in navdušenja.

V tujini ste se srečevali z drugimi vzhodno- in srednjeevropskimi narodi izza nekdanje železne zavese. Kaj so preostali naredili iz svojega položaja? Vsi so se znašli pred zahtevami tranzicije, vsi so vedeli, da to, za kar so se odločili, ko se je s padcem železne zavese vrnila svoboda, pomeni vrnitev v Evropo. Pot ni bila lahka. Temeljno vprašanje in izziv je bil, kako naj homo sovieticus postane homo democraticus, državljan.

Danes, po četrt stoletja, ko presojamo poti držav, ki so v istem času zamenjale sistem, lahko ugotovimo, da so tiste, ki so naredile korenite reforme in vzpostavile dobro delujočo pravno državo in vladavino prava, naredile največji napredek. Ta se zelo jasno odraža v velikih korakih, s katerimi so zmanjšale svoj razvojni zaostanek, v odprtosti njihovih družb, v jasni identiteti, v dinamičnosti in v tem, da življenje njihovih družb izžareva precej več optimizma.

Slovenija je na začetku hitro napredovala in vseskozi ostajala v ospredju vključevanja v EU, bila je prva, ki je od novih članic sprejela evro in se vključila v prvo širitev schengenskega prostora.

Vendar se je kmalu za tem zgodilo nekaj, kar lahko na površju opišemo z izrazom gospodarska kriza. Kaj hitro pa lahko v zastoju, ki se je pojavil, zelo jasno zaznamo simptome ne le gospodarske krize, ampak še marsikakšne druge krize. V tem času nas je Češka, kar zadeva raven BDP na prebivalca, ujela, nekatere druge države so nas že skorajda ujele in trendi kažejo, da nas bodo nekatere med njimi tudi prehitele. Danes lahko za Slovenijo ugotovimo velik primanjkljaj dinamičnosti, nekakšen zastoj, precejšnjo zaprtost v primerjavi z večino preostalih držav in izrazit upad življenjskega optimizma.

Od kod ta zastoj? Naša identiteta kar naenkrat ni več tako jasna, kot je bila na začetku. Na več ravneh bi opazili to nejasnost, samospraševanje ali dvome, ki jih na začetku ni bilo zaznati. Vse to izvira iz slabo opravljene, nedokončane začetne naloge. Tudi v življenju vsakega človeka je tako, da svojo identiteto potrjuje z vsakodnevnimi odločitvami, izbirami. Ali pa je ne in se začne nekako izgubljati.

Mi nekaterih izbir še zdaleč nismo naredili, se z njimi nismo soočili, se nismo hoteli soočiti ali pa je soočenje ovirano. Gre za vprašanje refleksije o prejšnjem režimu. Nikakor ne nastopi kritično soočenje s preteklostjo z zavzetjem čisto nedvoumnega odnosa do nje in potem logičnih nadaljnjih ravnanj pravne države in uresničevanja vladavine prava. Le tako pa bi se lahko izoblikoval jasen javni demokratični etos.

Pomanjkanje tega hromi demokratično kulturo in ima posledice na vseh področjih, od vprašanja dejanske vladavine prava, osnovne enakosti, nepristranskega in nepolitičnega ter zakonitega delovanja organov prisile in pravosodnega sistema. Leszek Kołakowski je neprekosljivo točno definiral srž prejšnjega režima, ko je dejal, da je laž nesmrtna duša komunizma. In Vaclav Havel je v svojih esejih govoril o nujnosti življenja v resnici kot poti za moralno rekonstrukcijo družbe. Živeti moramo začeti v resnici.

Imamo pa trdno, jasno normativno podlago in usmeritev v slovenski ustavi, v nekaterih izredno pomembnih judikaturah ustavnega in vrhovnega sodišča, ki se nanašajo na temeljna dejstva preteklega režima in človekovih pravic.

In predvsem – treba je imeti jasno pred očmi, na čem sloni naša svoboda in naša pot v evroatlantske organizacije. Sloni na trojnem ukazu slovenskega naroda. Najprej je bil plebiscit. Osamosvojitev ni pomenila le osamosvojitve v ožjem pomenu besede, ampak veliko več. Ukaz je bil jasen: vrnitev v Evropo v vseh pogledih. In potem je še referendumska odločitev za vstop v Evropsko unijo in Nato. To so ukazi, ki imajo konstitucionalni pomen. To je zavezujoči mandat za vse veje oblasti, za vsakokratno oblast, za vsako vlado, tudi zdajšnjo.

Letos praznujemo 65. obletnico Schumanove deklaracije, s katero se je evropska zgodba pravzaprav začela. V čem je njena moč? Gre za kratko in po svoje preprosto besedilo, ki je zraslo iz velikih duhovnih globin, prevzemanja politične odgovornosti in hkrati iz izjemnega praktičnega čuta za izpeljavo daljnosežnih načrtov. Je genialna, drzna ubeseditev globoko etičnega premisleka o usodi Evrope in njenih narodov. V jedru je priznanje človeškega dostojanstva in na tej podlagi prizadevanje za dobro, človeka vredno življenje v skupnosti. Druga podlaga pa je ovrednotenje tragedije Evrope, ko je dvakrat skušala narediti samomor in pri tem skorajda bila uspešna. Torej iskreno, globoko obžalovanje, ugotovitev napak, sprava, ki lahko nastane le na podlagi spoštovanja resnice.

Kaj je Schumanova deklaracija prinesla Evropi, Sloveniji? Načrt je Evropi prinesel mir, duh sodelovanja, omogočil je nov začetek ter blaginjo za njene prebivalce. Evropsko federacijo vidi kot tesno povezano družino narodov in držav in ne kot zlitje v en narod oz. ljudstvo in eno državo. V svojih spisih je Schuman zapisal tudi, da si ne moremo "prikrivati dejstva, da je evropska integracija velikansko in zahtevno delo, ki ga še nikoli niso skušali uresničiti. Zahteva popolno spremembo odnosov med evropskimi državami, zlasti med Francijo in Nemčijo." Dejansko je ustvarila novo Evropo.

Je pa Evropska unija nedokončan projekt, ki je na mnogo področjih izgubil zagon. Projekt je treba nadaljevati, ga prežeti z novo energijo in upanjem in Slovenija kot članica lahko pri tem enakopravno sodeluje ter s tem sooblikuje našo skupno usodo. Slovenski narod še nikoli do zdaj ni imel takšne možnosti, vloge in pristojnosti.

V prvi polovici leta 2008 je Slovenija predsedovala Svetu EU. Kaj lahko izpostavite iz tega obdobja? To je bil preizkus, kako se je novonastala manjša država, ki pred tem ni imela samostojnosti in temu primerne tradicije državnosti, izkazala pri vodenju te zelo kompleksne in enkratne organizacije evropskih narodov, kar je zelo zahtevna naloga.

Že zelo zgodaj je bil narejen celovit načrt za vse ravni in področja dela: finančni, logistični, vsebinski in kadrovski. Evalvacija je potekala kontinuirano, na tehnični in politični ravni. Politična raven je imela ta cilj zelo jasno pred očmi. Nikoli ni bilo oklevanja ali popuščanja pri tempu priprav. To vse je lahko pripeljalo do uspešnega predsedovanja. Slovensko vodstvo in administracija smo si takrat dokazali, da smo lahko kos tudi tako zahtevnim in kompleksnim nalogam.

Takrat sem zelo dobro doživljal tonus državnega aparata. Bil sem stalni predstavnik Slovenije pri EU in sem sodeloval pri vseh ključnih pripravljalnih sestankih v Sloveniji, tudi na politični ravni. Občutek, s katerim smo živeli, je bil nepopisno lep in mikaven – vsi smo bili izjemno motivirani in predani tej nalogi. Seveda je bila prisotna tista pozitivna živčnost, ali delamo dovolj dobro, ali bomo kos nalogi, ali smo morda kaj spregledali. Delovni urniki so bili neskončno dolgi, spanja je bilo malo, utrujenost na koncu ogromna. A prek tega je marsikdo lahko odkril neko globljo etiko in smisel dela kot dela za neki skupen cilj. To je bilo tisto, kar nas je povezovalo.

Vašo življenjsko in diplomatsko pot je verjetno močno zaznamoval vaš tast Andrej Bajuk. V kakšnem spominu ga imate? Spoznal sem ga jeseni leta 1994 v Parizu. Ogromno sva se pogovarjala, si dopisovala in telefonirala. Pogovarjala sva se o Sloveniji, o svetovni politiki, mednarodni finančni politiki. Potem ko se je vrnil v Slovenijo, je ta njegova vrnitev tudi zame pomenila dosti večjo bližino političnemu življenju. Takrat sem lahko videl njegovo predanost klicu k evropski Sloveniji. Sam je razvil sintagmo, ki jo je zelo uporabljal v govorih: ustvariti Evropo na slovenskih tleh. Ta metafora izhaja iz njegovega popolnega, globokega spoštovanja te odločitve Slovencev.

V tistem obdobju, ko je bil predsednik vlade, si je strašansko prizadeval za to, da smo izpolnili vse naloge približevanja. Pred nastopom njegove vlade se je že nekaj časa vlekla notranjepolitična kriza in grozilo je, da bi Slovenija lahko začela zaostajati pri dogovorjenem tempu sprejemanja pravnega reda EU. V tistem času sta se v EU preigravali dve teoriji širitve: t. i. veliki pok ali pristop regate – pač tekmujte v hitrosti in temeljitosti izpolnjevanja.

Hitrost Slovenije nikakor ni bila vnaprej dana in zagotovljena. Treba je bilo storiti vse, da bi, če bi obveljal scenarij širitve z manjšim številom držav, Slovenija ostala v prvi skupini. V tistem obdobju se je vlada zelo pospešeno trudila za sprejemanje ustrezne zakonodaje (vlada je s polnimi pooblastili delovala pet mesecev in v tistem času je sprejela 52 zakonskih predlogov, ki jih je bilo treba sprejeti zaradi vključevanja v EU; skupno število sprejetih zakonskih predlogov je bilo 65 – razmerje vam pove, kako intenzivno evropsko je bila usmerjena njegova vlada).

Andrej Bajuk je bil zelo predan politik. Zelo si je želel, da bi ljudje to svojo državljansko kapaciteto živeli veliko aktivneje.

Potem sem ga pa zelo jasno lahko spremljal v času predsedovanja kot predsednika ECOFIN (Svet ekonomskih in finančnih ministrov EU), kjer je bil briljanten. Sejo je bil sposoben voditi osredotočeno, z lahkotnostjo in tudi s humorjem, ko je bil potreben, da je pripomogel k iskanju včasih zapletenih kompromisov. Nekatere svoje kolege je poznal še iz časov, ko je vodil kabinet predsednika ameriške razvojne banke ali ko je vodil urad te banke v Parizu.

A zdi se, da se v slovenski politiki ni tako dobro znašel. Kaj pomeni znajti se v politiki? In kaj to pomeni za slovenski politični prostor? Slovenska politika se ne odvija na ideološko nevtralnem terenu. Magnetne silnice, ki veljajo v našem političnem prostoru, so še vedno zelo ideološke. Pri nas še ne obstaja javni prostor, ki ne bi bil vnaprej, že od davno prej, ideološko obarvan. Najlažje to ponazorim z naslednjim: ko je kandidiral za predsednika vlade, je v času dolgih razprav v parlamentu ob njegovi predstavitvi na hodniku srečal poslanca, ki je izrazito nasprotoval njegovi kandidaturi, programu in ga tudi hudo osebno javno napadal. "Pa saj veste, da tisto, kar mi očitate in kakor me v svojih napadih prikazujete, sploh ni res in ne drži," mu je dejal. "Seveda vem, ampak prime pa se le," mu je odgovoril poslanec. To pove vse in še več.

Od kod vam posebno zanimanje za francoski jezik in kulturo? Od kod posebna naklonjenost in povezave s Francijo? Francoščina je moj drugi tuji jezik. Začel sem se je učiti v gimnaziji. Potem pa sem si leta 1991 iz svojih prvih prihrankov plačal enomesečni tečaj v Parizu, na Alliance Française. Seveda me je enomesečno bivanje v Parizu močno očaralo. In tako se je začelo zanimanje za to deželo in kulturo. Ko sem začel delovati na področju evropskih zadev, je Francija, kot ena od dveh ključnih ustanovnih držav, postala samoumevna referenčna točka. Tako sem se začel poglabljati v njeno razumevanje Evrope.

Ko sem prišel v Bruselj in smo se pridružili EU, smo v delovnih skupinah Sveta, kjer je vnaprej določen sedežni red, ki odraža vrstni red predsedovanja, ob konferenčni mizi sedeli zraven Francozov, kar je samoumevno omogočalo več stika s francoskimi kolegi. Evropske zadeve so seveda stvar kompromisov med različnimi pogledi evropskih držav, vendar je vedno dobro razumeti, kakšna so francoska stališča do ključnih vprašanj. Zato je ob vsakodnevnem branju nekaj tujih časopisov, kar naj bi bila samoumevna rutina diplomata, na moji mizi vedno tudi Le Monde.

Kaj vam pomeni to priznanje francoskega predsednika? Vesel sem. Hvaležen, počaščen, ponosen. Je tudi spodbuda za moje nadaljnje osebno prizadevanje za negovanje teh odnosov, spoznavanje francoske zgodovine in kulture ter na drugi strani za zvestobo evropskemu povezovanju, nadaljnjemu udejstvovanju na tem področju. Evropsko povezovanje je projekt, ki ga je treba nadaljevati in skrbeti, da poteka na temelju osnovnih vrednot evropske civilizacije. Ne smemo dopustiti, da ga ošibijo kratkoročni populistični, egoistični in tehnokratsko-birokratski procesi. To je politični projekt v najboljšem, najbolj vzvišenem pomenu besede.