Ponedeljek,
26. 11. 2007,
12.23

Osveženo pred

8 let, 8 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

Ponedeljek, 26. 11. 2007, 12.23

8 let, 8 mesecev

Duh olimpizma v Darfurju

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3
Darfur z olimpijskimi igrami prihodnje leto na Kitajskem nima nič. A le, če bo Peking prepričal Kartum, da bo res tako.

Začetek olimpijskega odštevanja je prepreden z raznimi kritikami glede svoboščin na Kitajskem in vloge države v svetu. Vse glasnejši pozivi k bojkotu kitajskih olimpijskih krogov so očitno Peking prepričale, da je treba nekaj storiti. Vloga največje uvoznice sudanske nafte pri privolitvi v tako imenovano hibridno mirovno operacijo Združenih narodov in Afriške unije za Darfur je bila ključna. Darfur je tako pospravljen z olimpijskega menija. Do prikimavanja kitajskega predstavnika so minila več kot štiri leta.

Darfur, ki ga slovensko občestvo pozna iz lanskih predsednikovih pobud, je od februarja 2003 prizorišče spora, ki ga je ameriški predsednik že pred časom označil za genocid. Gre za upor tamkajšnjih prebivalcev proti finančno-gospodarskemu in političnemu zapostavljanju s strani Kartuma, prežet z bojem za dostop do naravnih bogastev med poenostavljeno rečeno poljedelci in živinorejci. Sprva klasičen upor, boj proti arabskim milicam s podporo sudanske vlade je prerasel v vseobsegajoč boj vsakogar proti vsakomur. Uporniki se delijo na več skupin, vsaka zase terja svoj delež. Vprašanje je, ali bodo uporniki obdržali obljubo in ostali složni na pogajanjih z vlado v Kartumu o mamljivih temah: o delitvi oblasti in prihodkov iz naravnih virov.

Dozdajšnjih 7000 vojakov obubožane Afriške unije na območju v velikosti Francije je bil ciničen prikaz dejavnosti mednarodne skupnosti, ki ne zmore preseči posamičnih interesov. Dogovor o namestitvi približno 26.000-glave ekipe je vsekakor največ, kar je na varnostnem področju mednarodna skupnost naredila za prebivalce Darfurja. Strani v sporu morajo sicer še skleniti premirje, da bodo vojaki imeli kaj opazovati in nadzirati. A kaj, če največ ne bo dovolj?

Darfurski primer krvavo opozarja na poznano dejstvo, da lahko ena ali dve državi elitnega Varnostnega sveta, v tem primeru Rusija in Kitajska, dejavno zavirata vsakršne odločnejše ukrepe mednarodne skupnosti. V tem primeru je terjalo vsaj 200.000 življenj in razselilo vsaj dva milijona ljudi. Del moralne odgovornosti si elitna druščina zaradi prerivanja okrog interesov lahko povsem mirno pripiše. Samodržci, kakršen je Omar al Bašir v Kartumu, se pomena interesov zavedajo. Z zmagami nad imperialistično-kolonialističnim Zahodom si tlakujejo poti v nove volilne zmage.

Število vojakov ni sorazmerno s časom, ki ga potrebujejo, da prinesejo mir. Da se da mir preprosto prinesti, je nedvomno drzna misel. Darfur mir potrebuje. "V Sudanu pa bo mir, ko se bodo pristojni začeli ukvarjati z revščino in razvojem", so besede, ki jih je že pred časom izrekel kitajski odposlanec. Šele takrat bo v Darfurju zavel pravi duh olimpizma, malce prirejen za potrebe tega besedila. Važno je so-delovati in ne zmagati.