Drznost in upanje

Ne glede na to, da je do včeraj tradicija velevala, da trenutni premier poskusi prvi. Politična kultura ob pravem času na pravem mestu. Gosposki umik je sprožil niz dogodkov, ki so v dobri uri na 10 Downing St. pripeljali nov, navdihnjen, a vidno utrujen obraz. 13 let opozicije je nedvomno dolgo obdobje, ki na novega premiera Camerona prenaša obilico bremen, predvsem željo po spremembah, osredotočenih predvsem na gospodarsko sliko in na ogromen primanjkljaj, ki ga je pred prihodom v svoj novi dom omenil vodja torijcev in britanske vlade.

Moralna pot je bila zgolj ena. Že pred dnevi jo je nakazal vodja liberalnih demokratov Nick Clegg, ki je dejal, da so torijci tisti, ki bi jim pripadla možnost za sestavo vlade. Svoje pogajalce je nato odpeljal k vsebinsko sorodnejšim laburistom. Morda zgolj zato, da bi lažje prodal dogovor s torijci. Igranje težko osvojljive trdnjave. Clegg je v sinočnji govor o prednostnih nalogah nove britanske vlade pod vodstvom Davida Camerona, s katerim sta se v torek tudi sestala na štiri oči, uspel vriniti reformo volilnega sistema. Ni slabo za politika, ki je dobil predvolilni boj, izgubil nekaj sedežev na volitvah v primerjavi s prejšnjimi in postal glavna partija za sestavo nove vlade v mestu. Strankarsko vrvenje, ki nam je zelo znano in izbranim strankam prinaša nesorazmerno moč glede na volilne glasove. Clegg je z menda štirimi ministrskimi mesti dokaz. Cameron je dokaz. "Nameravam oblikovati primerno in polno koalicijo med konservativci in liberalnimi demokrati. Menim, da je to pravi način, da ta država dobi močno, stabilno, dobro in dostojno vlado, ki jo po mojem mnenju tako zelo potrebujemo." Koalicija. Partnerstvo. Tako zelo nebritansko.

Ali je že trdnost vlade dovolj za pravilnost ukrepov, je seveda drugo vprašanje. Z izpostavitvijo gospodarskih, fiskalnih komponent sta pred volitvami konservativce podprla časnika Economist in Financial Times. Slednji je (v dokaz, kako krut je svet politične kritike) za opis liberalnih demokratov zapisal, da je njihova politika neprijetna mešanica pobožnosti in populizma. Drugi so pisali o socializmu in protikapitalističnim pristopom k ekonomiji. Povezovanje torijcev in liberalnih demokratov ponuja preplet na več področjih nasprotujočih si stališč. Vsekakor nenavadno koalicijo, ki dokazuje, da so konservativci po 13 letih v opoziciji postali veliko manj "thacherjanski", bolj sproščeni, prožni. Velika Britanija se z novim predsednikom vlade in očitno koalicijsko vlado v izrazito težavnih časih spušča v družbenopolitični preizkus, ki verjetno prinaša pogosta politična trenja, rekonstrukcije vlade in utegne za naprej krepko redefinirati politično življenje. Cameron si upa. Ali pa si je le tako močno želel?