"Domišljav nisem, sem pa vedoželjen"

Najljubši spomin iz časa študija?

Spominov je več in bi težko izbral najljubšega. Spomnim se prvih začetkov, ko sem prvič moral režirati, v rokah držal kamero, pomagal kolegom pri snemanju, ali prve vaje na super osmički. Toda najbolj se mi je vtisnilo v spomin, ko sem prišel na akademijo študirat, da so vsi igralci prepevali, deklamirali in se na dolgo in široko pogovarjali. Občutek sem imel, kot da bi prišel na ladjo norcev. In še vedno mislim, da je na tej ladji prav prijetno, je pa to šok, za vsakega, ki prvič stopi v krog bodočih umetnikov. Verjetno pa je bil ves študij poln prigod, toda ena je presegla vse, kar si običajen človek domišlja, da se lahko zgodi na snemanju. Kolegica Maja Weiss je snemala kratek film in jaz sem asistiral. V enem kadru bi se moral grob na pokopališču dvigniti. Edina rešitev je bila, da gre nekdo v grob, da ga zasujejo z zemljo in se potem dvigne. Ker ni bilo kaskaderja, se je moral javiti nekdo iz ekipe in sem se javil. Torej sem jaz šel kot asistent v grob in so me zasuli z zemljo in na znak akcija sem se dvignil. Baje je par sprehajalcev skoraj kap sunila, ko so videli, da se ekipa pogovarja z grobom. Torej lahko rečem, da sem v življenju že bil pokopan …

Kar nekaj časa ste živeli v Berlinu. Kaj iz Slovenije ste tam najbolj pogrešali?

Ne prav veliko, saj je Berlin tako raznoliko mesto, da se za vsakega najde kotiček. Poleg tega sem imel okoli sebe kopico prijateljev, večinoma iz nekdanje Jugoslavije, med njimi tudi Slovence. Vsi skupaj smo ovekovečeni na oljnati sliki Lovra Artukoviča Deklaracija. V Berlinu sem pogrešal zgolj nekaj prijateljev iz Slovenije, saj sem si zaželel, da skupaj prevandramo nekaj berlinskih noči in dni.

Prvi glasbeni album, ki ste si ga kupili?

Verjetno so bili kakšni Beatlesi. Ne spomnim se točno … Pri nas doma smo imeli gramofonske plošče, odkar pomnim. Toda točno se spomnim, kako sem kupil prvi punk singel The Jam – In the city. Vzel sem žepnino in ga šel ves ponosen kupit v prodajalno Maximarket. Drugače pa sem bil zelo zvest poslušalec glasbe in že pri 13. letih sprejet za urednika na Radio Študent, toda scena v Ljubljani je bila takrat tako živahna, da nikoli nisem delal na Radiu Študent, marveč sem raje "fural" bende.

Kateri film ste si nazadnje ogledali v kinu (če ne štejemo vašega Stanja šoka)?

Nazadnje sem si ogledal Melanholijo od Lars von Trierja, čudovit film, perfektno režiran, eden boljših filmov omenjenega režiserja.

Najpomembnejši vir informacij – tisk, televizija ali internet?

Kombinirano, toda v zadnjem času vedno bolj internet. Če hočem kaj izvedeti o filmih, grem takoj na "sajt" od Variety, Screen International, Guardian UK, Roger Ebert. Drugače pa preberem že zjutraj vse novice iz kulture s področja vse nekdanje Jugoslavije, tako da imam kar dober vpogled, kaj delajo moji prijatelji in znanci. Brez tega danes preprosto ne gre. Me pa moti, da so vesti iz kulture vedno krajše in manjka poglobljenih analiz umetniških del. Po drugi strani pa je vse preveč politike, ki še vedno seje sovraštvo med ljudi. V Nemčiji je drugače, po večini ljudje doma sploh nimajo televizorja, saj grejo raje v kino, gledališče ali na koncert. Podobno je pri časopisih – ko stopiš v berlinsko kavarno, imaš na razpolago šest časopisov, od tega pet resnih in eden trač. Pri nas je ravno obratno. Morali bi se zamisliti.

Po svoje dopolnite stavek: Politika je …

… nujno zlo, ki pa v urejenih državah rešuje probleme, pri nas pa se zdi, da jih zgolj ustvarja.

V čem se ljudje najbolj motijo o vas?

Da sem domišljav in aroganten. Domišljav nisem, sem pa vedoželjen in me v življenju marsikaj zanima. Aroganten sem samo v primeru, da me kdo besedno napade, pa ga niti ne poznam.

Na kateri svoj dosežek v zadnjem letu ste najbolj ponosni?

Na film Stanje šoka. V Makedoniji so film tako lepo sprejeli, da so nam zdaj zrasle ambicije glede predstavitve filma v Beogradu, Zagrebu, Sarajevu, Sofiji …