Bolje Mušaraf kot...

Zaveznik v vojni proti terorizmu v zadnjih dneh posluša številne pozive, naj sleče vojaško uniformo in omogoči izvedbo že napovedanih volitev. Ameriški predsednik ga je v ponedeljek pozval k preklicu uvedbe izrednih razmer v državi in vrnitvi demokracije(?). Mušaraf je položaj predsednika sicer prevzel z državnim udarom leta 1999. Tokrat si z vojaškim udarom oblast zagotavlja še drugič, v času, ko vrhovno sodišče odloča o zakonitosti njegove izvolitve za predsednika države 6. oktobra, ko je bil hkrati tudi vrhovni poveljnik vojske. Zahod se lahko za zdaj omeji le na pozive in izraze pričakovanja, da bo Mušaraf držal besedo in dovolil za 15. januar razpisane volitve. Te sicer nikakor ne bodo demokratične. A priznajmo, pri geopolitičnih strategijah velesil demokracija pač nima ključnega pomena. Osrednji bližnjevzhodni zavezniki, denimo Savdska Arabija, Egipt, Jordanija to potrjujejo.

Razmere v Pakistanu so sicer že vrsto let zrele za razglasitev izrednih razmer. Ozemeljski spori z Indijo z jedrskim prizvokom ter notranje etnične in vrednotne delitve dajejo Pakistanu oznako nestabilne države. Vpliv oblasti navznoter je omejen. Predvsem v odročnih, goratih predelih ob meji z Afganistanom, kjer kraljujejo talibski gospodarji vojne. Pakistanska vloga pri lovu na pripadnike Talibov in Al Kajde v boju proti terorizmu je načelno pozitivna, a v praksi zaradi težkega dostopa in lokalne podpore samodržcem med prebivalstvom neizvedljiva. Zatiranje vsakršne zmerne opozicije srednjega razreda, ki je ponavadi odraz cveta demokratičnega sobivanja obeh strani političnega pola, je podobno kot drugod v državah z nedemokratičnimi režimi v opozicijo pripeljala skrajneže. A skrajnost je dokaj relativen pojem. Če upoštevamo, da državi vlada vojaški general, potem je skorajda logično, da se bo tudi opozicija borila za enakopravnejši položaj s sorodnimi sredstvi; to je z orožjem.

Opozicija je okrepljena z Benazir Buto, ki je v Pakistan prišla kot načelna politična zaveznica vladajočega Mušarafa. Ob obljubah in predstavah o demokraciji ne more računati na resno zavezništvo z generalom. Butova bi Mušarafovi vojaški vladavini zgolj nadela navidezno masko civilne oblasti. Bržčas se obeta razdor med obema, a se Butova kljub razlikam v stališčih zaveda, da je vseeno bolje ostati bliže Mušarafu kot komu drugemu. Razmere v Pakistanu so namreč odvisne predvsem od trmastega predsednika. Po eni strani lahko s preklicem izrednih razmer omogoči dokaj spodoben prehod v volilno obdobje, v katerem bodo njegovi zavezniki -ne glede na to, kaj si ljudje o njem mislijo- pač zmagali. Z demokratičnimi volitvami bi podobno kot palestinski Hamas lahko presenetili tisti, katerih dejanj ne moremo predvideti. Skrajni postopki bi po drugi strani lahko povzročili skrajne odgovore druge strani. Vojaški spopad prinaša drugačen boj za predsedniško mesto in za dostop do jedrskega orožja. V tem primeru pozabite Iran, tu je Pakistan. Jedrsko orožje že ima. Če nič drugega, Zahod lahko vsaj približno domneva, kaj pričakovati od Mušarafa. Demokracijo vstran, tu je kleč blagih opozoril Zahoda in moči samovolje pakistanskega samodržca.