"Bolj se boste zapirali, bolj boste marginalizirani in šibki"

Mussomeli je za Planet Siol spregovoril o Ameriškem primatu v svetu, naklonjenosti Američanov do reševanja svetovnih problemov, dobro varovani slovenski skrivnosti, ki jo je Washington odkril šele pred kratkim, pristni pristranskosti slovenskih medijev in o tem, zakaj Slovenija še ni evropski Singapur. Gospod ambasador, kako ZDA ocenjujejo svojo aktualno vlogo glede na spremenjene razmere v svetovni ekonomiji? Verjetno z ZDA mislite ameriško vlado, kajti mislim, da večina Američanov nima pojma, o tem, kako globok vpliv imamo na svetovno gospodarstvo, vsi razmišljajo le lokalno. Washington se dobro zaveda, da, naj bo to dobro ali slabo, močno vpliva na to, kar se dogaja po svetu. Ko zbolimo, zboli tudi večina sveta. ZDA so še vedno največje gospodarstvo, še vedno najbolj dinamično in tako se dobro zavedamo, da kadar je slabo, kadar ne sprejmemo potrebnih reform, ima to globalen vpliv. Pojavljajo se tudi drugi veliki igralci, kot npr. Kitajska, ki ne skriva ambicij po svetovnem primatu. Torej menite, da so ZDA kljub temu še vedno največji igralec na svetovnem odru? Zagotovo. Kitajska je v zadnjem desetletju okrepila svoje gospodarstvo, a še vedno ni tako odprta in dinamična. To je težava. Če bi več uvažali, če bi imeli res odprto gospodarstvo, bi morda celo lahko prehiteli ZDA v naslednjih nekaj desetletjih, a to še ni njihov način dela. Kitajsko gospodarstvo se širi, rast BDP-ja vsako leto je precej dobra, a kako bo to vplivalo na preostanek sveta, se bo še pokazalo. Če računate na Kitajsko ali kako drugo državo, da bo gospodarsko dvignila svet, menim, da se to ne bo zgodilo zaradi same narave njihovega gospodarstva.

Pred kratkim je bilo jasno nakazano, da želijo ZDA več aktivnosti evropskih voditeljev za izhod iz krize, kakšne ukrepe pričakuje ZDA od EU? Washington od Evrope pričakuje to, kar mora narediti tudi Washington. Vsi moramo manj zapravljati za naše socialne države, hkrati pa ohranjati nek znosen življenjski standard za vse. Več moramo vlagati v posle. Socialna država, tako v ZDA kot Evropi, jemlje preveč virov in prihodka, ki ga imamo, samo zato, da ljudje ohranjajo pogoje, na katere so navajeni. Več je treba narediti v Evropi in več je treba narediti v ZDA.

Ekonomski problemi so v ameriških notranjih debatah prevzeli primat varnostnim vprašanjem. Kakšno je javno mnenje glede ameriške prisotnosti v glavnih kriznih žariščih po svetu? Zadnja štiri, pet let je res, da ljudi najbolj skrbi gospodarstvo. To pa ne pomeni istega, kar bi pomenilo v Evropi. Američani želijo, tako kot vsakdo drug, imeti udobno življenje, dobro službo in zagotoviti, da bodo njihovi otroci dobro izobraženi, a ameriško dojemanje varnosti in predanosti je drugačno. Če se bo nekje na svetu pojavila nova kriza, bodo Američani bolj naklonjeni, da se to skuša rešiti, da se torej vpletemo. Lahko bi razpravljali ali je to dobro ali slabo, a občutek odgovornosti, da ljudi ne bi smeli pobijati v neki državi, ali stradati v drugi, ali da bi teroristom dopuščali varna pribežališča, je nekaj, kar prevladuje v ameriški zavesti veliko bolj kot v Evropi.

Še beseda o ameriških predsedniških volitvah. Je ocena, da bodo tekmo zaznamovala gospodarska vprašanja, številke o delovnih mestih, davkih, ... pravilna? Če bi bile volitve jutri, bi bila to pravilna ocena. Če pa se septembra, oktobra pojavi neka politična ali mednarodna kriza, potem bo to prevladalo nad gospodarskimi temami. Morebiti Iran, Sirija ali kaj, na kar nismo pomislili. Upam, da bo tema le gospodarstvo.

Pa se premaknimo na naše domače prizorišče. Vsaka vaša izjava naleti na nemalo medijske pozornosti in tudi političnih odzivov. Najbolj nenavadna je bila izjava Janeza Stanovnika o ameriškem imperializmu in zmerjanje politikov, ki so se pogovarjali z vami, s hlapci. Vas takšni odzivi zabavajo ali pa ste zaradi negativne publicitete zaskrbljeni? Povedal bom dejstva. Jaz in naše veleposlaništvo smo delali, kar bi delalo vsako dobro veleposlaništvo – govorili smo z ljudmi. To diplomati delamo in ne bi opravljal svojega dela, če ne bi govoril z različnimi ljudmi in skušal izvedeti, kaj mislijo in načrtujejo. Ne da bi se vmešavali, temveč da vemo, kaj bi lahko bilo dobro ali slabo za ameriške interese. Odzivi, kot jih omenjate, se mi zdijo zabavni in hkrati žalostni. Zabavno je, ker je to podobno, kot če bi se 35-letni moški začel pritoževati, da se njegovi starši vpletajo v njegove zadeve, čeprav je poročen in ima šest otrok. Kaže neko negotovost, ki je ne bi smelo biti, in to je žalostno. Smo zavezniki, ne gre za odnos otrok – starš ali kolonialen odnos. Enaki smo si v vsem razen v velikosti, še tam, če bi primerjali Slovence in Američane na enaki osnovi, bi Slovenci bolj navdušili v večini kategorij, vsaj v govorjenju angleščine.

Kako sicer ocenjujete svobodo slovenskih medijev, ta je pomembna v ameriških poročilih o stopnji demokracije v Sloveniji? V Sloveniji opažam tri težave z mediji. Prva je enaka kot v ZDA – naravna želja po senzacionalizmu, ker prodajate produkt. Temu se ne morete izogniti. Če popačite resnico ali vzamete nekaj besed, ki sem jih rekel, iz konteksta, je to skušnjava, prisotna v vsaki državi. Druga težava, in to ni toliko značilno za ZDA kot za Slovenijo, je resnično pristna pristranskost. V večini slovenskih medijev je splošen odziv levičarski in ne v sredini, ki bi poskušal biti objektiven. Tretja težava je pomanjkanje profesionalizma, urjenja, izkušenj. Ni dovolj truda, da bi res učili novinarje, še posebej, se zdi, urednike, ki so po večini stari in zastareli. Ni torej potrebnega profesionalizma. Kljub temu pa mislim, da se mediji izboljšujejo. Tudi med krizo januarja in decembra, ko so me kritizirali, je bila večina medijev, tudi levičarskih, pravična in pokazala obe strani zgodbe. Nisem prepričan, da bi se to zgodilo pred desetimi leti. Glede na to, kar so mi povedali nekateri nekdanji veleposlaniki, se to ne bi zgodilo. Mislim, da je vedno več objektivnosti. Dvaindvajset let ni dolga doba, morda je potrebnega več časa in zrelosti.

Iz vaših nastopov se vidi, da ste se poglobili tudi v slovensko polpreteklo zgodovino in povojne poboje. Vidite v tem kakšno paralelo z aktualno situacijo? Mislim, da je več težav. Ko sem prišel sem, sem bil presenečen, ker o tem v Washingtonu ni nihče nič vedel ali govoril. Kot da bi šlo za malo skrivnost, o kateri nihče ne sme javno govoriti. Menil sem, da to ni zdravo. Če ni bilo zdravo niti v Washingtonu, potem je to v Sloveniji dejansko prava bolezen. Del razloga, da je to še danes v Sloveniji tako resna težava, je, da se o tem ni tako dolgo govorilo v času komunističnega režima. Če pa se je govorilo, je bilo jasno določeno, da je imela ena stran prav, druga pa narobe. Iz ameriške zgodovine vemo, da to ni res. Obe strani imata za povedati zgodbo, na obeh straneh so krivice ter obe stran imata herojske primere, o katerih lahko govorita. Naš velik primer je iz državljanske vojne. Odraščal sem misleč, le kdo bi lahko spoštoval južnjake. Bili so lastniki sužnjev, bili so izdajalci, prodajali so ljudi in jih zlorabljali. Kako bi kdor koli lahko to opravičeval…. Nato sem se poročil z južnjakinjo in tako izveš zgodbo druge strani. Smo odprta, demokratična družba, a smo kljub temu potrebovali 50 let, da smo zares začeli spoštovati drug drugega, in še 50 let potem, da smo stvar zaključili. Tukaj zaradi komunističnega nadzora informacij niste imeli te priložnosti, sedaj pa jo imate. Kar bi morali narediti je, da bi morali ljudje več govoriti o tem. A ne na političen način, politiki bi morali stran od tega. Zgodovinarji, cerkve, nevladne organizacije in drugi, z levice in desnice, bi morali priti skupaj ter najti skupen jezik.

Menite, da se te delitve lahko zmanjšajo ali je še prezgodaj za močna patriotska čustva onkraj strankarskih delitev? Sploh se ne bi trudil govoriti o tem, če bi mislil, da je brezupno. Mislim, da ni brezupno. Ko govorim z navadnimi Slovenci, se mi zdi, da jih je veliko naveličanih ideoloških bitk. Drugi, četudi imajo trdna mnenja, želijo najti način, da bi imeli poenoteno državo.

Je morda še prezgodaj, kot ste rekli, ZDA so potrebovale sto let? Začeti morate. Prezgodaj je, da bi končali, a prepozno, da bi začeli. Začeti bi morali leta 1991, ko ste prvič imeli priložnost. Ste v krizi in morate najti rešitve. Tega ne morete storiti, če le levica ali le desnica sprejemata odločitve. Potreben je nekakšen konsenz, tega pa ne morete storiti, ko so vsi tako osredotočeni na ideološke bitke in ideološko sovraštvo. Na bolj individualnem nivoju menim, da je celotna ideološka bitka izkrivila slovensko družbo. V času komunizma je bilo to, kdo je šel na najboljše šole, kdo je dobil najboljše službe, osnovano na tem, kdo je s kom povezan. To ni zdravo za gospodarski sistem, kjer bi morali podpirati najboljše in najpametnejše ter jim dati najboljše priložnosti.

Nekoč ste dejali, da ima Slovenija potencial, da postane evropski Singapur. Sedaj ko bolje poznate našo državo, še vedno menite, da je to uresničljivo? Sedaj ko Slovenijo bolje poznam, se mi zdi to težje (smeh). Potencial še vedno obstaja, a težava je, da je Slovenija tako zelo zadržana do tujcev. Do tujcev ste sicer zelo prijazni, a ne želite, da bi bili tujci preveč vpleteni. Na to kaže tudi Stanovnikov komentar o našem vpletanju. Če to mislijo, ker sem le govoril z ljudmi, potem res prestraši veliko Slovencev, z levice in desnice, ko ameriški vlagatelji vlagajo v slovenske posle. Bojijo se gospodarskega 'anšlusa', da jih bodo prevzeli. Singapurski model uči to, da če si majhna država in imaš dobro izobražene, pametne ljudi in dinamično gospodarstvo, lahko preživiš in postaneš močnejši le tako, da se odpreš. Bolj ko se zapiraš, manjši in šibkejši postajaš. Če bi se Slovenija odprla, bi imela dinamiko Singapurja, bili bi geostrateško v dobri poziciji tako za centralno Evropo kot Balkan. Slovenija im dobro infrastrukturo, vsi govorite angleško, vsakdo ima diplomo, je varna in prijeten kraj za življenje. Psihološko pa država ni odprta in to zmanjšuje njene priložnosti.

Zakaj mislite, da smo tako zaprti, morda zaradi strahu, ker smo pač majhni? Gre za več stvari, del tega je tudi majhnost. Drugi, globlji psihološki vzrok pa je to, da ste več stoletij preživeli, ne da bi imeli svojo državo. Strah pred izgubo te identitete je oprijemljiv v slovenski duši. Nočete, da vas vsrkajo v večje evropsko ali svetovno gospodarstvo. Želite ohraniti svojo edinskost, svojo posebnost in to je tudi prav. Vendar to ne morete doseči na drugačen način, kot z odpiranjem svetu, čeprav se to morda zdi v nasprotju z intuicijo. Bolj se boste zapirali, bolj boste marginalizirani in šibki.

Če vas neko ameriško podjetje, ki želi investirati v Slovenijo, vpraša kaj so prednosti in slabosti Slovenije, kaj rečete? Prednosti sem že omenil. Največji pomanjkljivosti pa sta velika prisotnost države v gospodarstvu in pretirana birokracija – potrebnih je tako veliko dovoljenj od tako veliko segmentov vlade in od tako veliko vlad, ob nacionalni še lokalne, pa še od nevladnih organizacij… Vse to je zelo zapleteno. To, kako velik delež gospodarstva je še vedno v lasti države, je res osupljivo in presenetljivo. Nobena druga postkomunistična država ne nadzira tako velikega dela gospodarstva, posredno ali neposredno preko bank, podjetij… To je neverjetno. Mislim, da nihče v Sloveniji, vključno z državo, ne ve, koliko ima država dejansko v lasti (smeh). Tako je zapleteno in zmedeno. Dokler to ne bo popravljeno, ne morete dobiti dobrih investicij. Sicer pa naj vam navedem konkreten primer. Xerox ACS je hotel v Slovenijo vložiti na stotine milijonov dolarjev, kar bi prineslo 400 ali 500 novih delavnih mest in prineslo Sloveniji več prihodka od plačila za uporabo avtocest. Slovenijo to ne bi stalo niti en cent, dobila bi na desetine milijonov več prihodka, vendar tega nismo mogli izpeljati. Dars in druge birokracije so namreč imele svoje interese, da ne bi izgubili svojega nadzora nad stvarmi. To je en primer tega, kaj se dogaja v Sloveniji.

Lahko kljub tem težavam pričakujemo občutnejše povečanje ameriških investicij v slovensko gospodarstvo, pri tem imate tudi vi pomembno vlogo? V zadnjih letih ste zamudili nekaj velikih priložnosti, a vedno bodo nove. Vse je odvisno od naslednjega leta ali dveh. Stvari je treba popraviti, preden bodo prišli vlagatelji iz ZDA ali Nemčije ali od kje drugje. Ta popravila bodo boleča, saj boste morali sprejeti vse te težke odločitve in tveganja, od odpiranja gospodarstva, prodaje podjetij v državni lasti, znižanje davkov za poslovne investicije in to brez kakšnih posebnih rezultatov, ki bi bili takoj vidni. Je kot skok v neznano. Mislim pa, da bi to morali narediti. Upam, da boste to naredili, a ne bo lahko. Vendar - da, potem bodo prišle investicije.