Bil sem skvoter

Prvič sem bil v Londonu po končani gimnaziji oziroma odsluženi vojski, lahko si mislite, da je bil ta enomesečni dopust več kot zaslužen. S prijateljem sva pripotovala z avtoštopom in dobila prenočišče v skvotu. "Lastnika" nama niti ni uspelo spoznati, ker je tisto poletje preživljal nekje v Egiptu, ključ stanovanja nama je dal njegov prijatelj, ki si je prav takrat urejal svoj skvot na drugem koncu mesta. Takrat se je zdela stvar preprosta: poiskal si zapuščeno stanovanje, se pozanimal, ali je že dovolj dolgo prazno, odšel na pristojen občinski urad in se nekako legalno dogovoril, da ga boš prenovil oziroma usposobil za bivanje. Občina je celo primaknila nekaj denarja za potreben material in imel si svoje stanovanje. Najin sposojen londonski skvot je bil videti (bi rekla moja mama), kot da je vanj treščila atomska bomba, ampak imel je vodo, elektriko, tudi stranišče in prha sta delovala, skratka imenitna brezplačna alternativa raznim hostlom in drugim cenenim prenočiščem. Pomenil je odlično izhodišče za raziskovanje mesta in ponujal je samoumeven stik s kontrakulturno srenjo in njenimi prioritetami. Ker si stanoval v skvotu, ki ga je sicer zasedal bobnar benda Last Few Days, pravzaprav ni bilo nobenih težav priti na koncerte in performanse, na katere bi sicer težko vstopil. Skvoterstvo je bilo po eni strani alternativna strategija reševanja stanovanjskega vprašanja, obenem pa je bilo prav toliko "statement". Izjava Skvoter sem, je pomenila nekaj takšnega kot pomeni danes izjava Študiram pravo in treniram plavanje. Konec koncev sta bila znana skvoterja Joe Strummer in Sid Vicious, če se ju še kdo spomni. Tudi Amsterdam sem spoznaval iz skvoterske perspektive. Gostoval sem v različnih zasedenih stanovanjih, od majhnih "intimističnih" do velikih zgradb, nekdanjih tovarn in delavnic, v katerih so si stanovalci lahko privoščili ekstravagantne prostorske rešitve. V takšnem skvotu sem se okopal v najboljši kopalnici, kar sem jih doslej videl: postavljena je bila sredi večje prazne hale, imela je obliko igluja, zgrajena pa je bila iz navzven obrnjenih steklenic. Skvoterji so se živahno družili, med seboj so sodelovali, če nič drugega, je bilo vselej jasno, v katerem skvotu se tisti dan kuha na veliko – kar je pomenilo, da greš lahko tja, sodeluješ pri kuhanju, ješ in se pogovarjaš, največkrat o umetnosti in politiki. V skoraj vsakem amsterdamskem skvotu si zagotovo našel primitiven radijski studio, zmontiral si svojo oddajo o čemerkoli že in jo predvajal po eni od piratskih radijskih postaj.

V zahodnem Berlinu so bili skvoti najbolj divji, tam sem našel zatočišče, ko sem se zapletel z vzhodnonemško policijo. Ossie policist mi je namreč pri vstopu v Berlin grdo poškodoval potni list in nekaj dni pozneje me njegovi kolegi niso več hoteli spustiti skozi državo. Agent na jugoslovanski vojaški misiji bi me raje zasliševal kot pomagal in na koncu so rešili zagato skvoterji. Gostili so me medtem, ko sem še dvakrat neuspešno poskušal priti iz Berlina, potem pa me je eden izmed njih ponoči varno prepeljal z neko levo podzemno železnico in me pretihotapil na vzhodnonemški vlak …

Z oktobrom lani je na Nizozemskem zasedanje praznih hiš postalo nezakonito in kaznivo, prejšnji teden je v Berlinu 2.500 policistov več ur osvobajalo zasedeno hišo, iz katere se ni hotelo umakniti devet skvoterjev. Bilo bi smešno, če ne bi bilo bedno. Skvoterstva seveda ne bodo uničili, iluzija o drugačnem načinu bivanja, druženja in gostoljubja pa vseeno doživlja svojo trpko uro resnice kapitala in državne ignorance. Škoda je teh časov, ko je med urbano mladino živelo brezpogojno gostoljubje. Svojim vnukom bom govoril, da sem bil skvoter, čeprav sem bil v resnici le njihov gost.