Balkanski kotli

Razpad nekdanje Jugoslavije očitno še ni povsem zaključen. Vprašanje prihodnosti Kosova ter politične ureditve Bosne in Hercegovine, krhke ter potencialno vnetljive politične razmere v Makedoniji so teme, s katerimi se ukvarjajo številne mednarodne organizacije, osrednjo vlogo pa mora imeti Evropska unija. Geografska bližina in izrazita evropskost regije, ki je pred nekaj več kot desetletjem krvavela pred obličjem neenotne in za marsikoga preveč zadržane evropske povezave, nalaga zdajšnji sedemindvajseterici moralno odgovornost, da poskrbi za možnost svetlejše prihodnosti. Približevanje Evropski uniji in njenim vrednotam, utelešenim v veljavi človekovih pravic in svoboščin, ima za Zahodni Balkan videz analogije s pojmom ameriški sen. Zahodni Balkan potrebuje evropsko perspektivo, ne toliko zaradi članstva kot zaradi možnosti in pravic prebivalstva v teh državah.

Politika standardov pred statusom Kosova je bila eno tovrstnih napredka, ki pa se mu je očitno mednarodna skupnost odrekla ali ga vsaj postavila vstran. Bližajoče se kosovske volitve in nato zaključek mandata pogajalske trojke prinašajo obljube o razglasitvi neodvisnosti. Korakanje po Ahtisaarijevemu načrtu je glede na tovrsten potek dogodkov veliko primernejši pristop. Ahtisaari namreč napove dokončen obračun ideji enonacionalne države in vzpostavitev države utemelji na podlagi pravic manjšin. Torej, sledi ideji standardov pred statusom in s tega vidika popravlja tisto, kar je zdaj skoraj dvanajstletni daytonski sporazum za Bosno in Hercegovino delno zapostavil. Državo je, nedvomno povsem upravičeno, razdelil na dva dela, ki temeljita na nacionalnih delitvah, s čimer jo je rešil pred nadaljnjim etničnim obračunavanjem. Danes pa ravno to predstavlja eno ključnih ovir za integracijo Bosne in Hercegovine v funkcionalno državo. Namesto zagotovitve pravic manjšinam je v ospredju ohranjanje pravic večine. Balkanski primeri, še bolj pa težave, s katerimi se ubada npr. Izrael, so na svojevrsten način dokaz, da je ideja enonacionalnih držav ob vse bolj odprtih mejah po svetu problematična, če ne neizvedljiva. Osrednje gibalo uspešnosti državnih ureditev je zagotovitev pravic manjšin, najsi bo to verskih, narodnostnih ali kakršnih koli, kar pa so nedvomno vrednote, ki utemeljujejo Evropsko unijo.

Volja za vključitev nekdanjih vojnih območij mora obstajati. Ne glede na dokaj očitno zadržanost po največji širitvi Unije in še posebej po vključitvi evropsko statistično podpovprečnih območij Bolgarije in Romunije. Konec koncev je to najbolj logična sklenitev tranzicijskih zgodb, polnih zamer in obračunavanj. Evropska unija je prek integracije Nemčije, Francije, Italije in Velike Britanije ter nato simboličnega podiranja Berlinskega zidu z vključitvijo nekdanjih komunističnih držav vzpostavila določene standarde in vrednote, ki jih Zahodni Balkan nujno potrebuje. Balkanski sod smodnika je morda res napol prazen, a je tudi še vedno napol poln.